Naše življenje je dokaj nenavadna sestavljanka, če pogledamo nanj kot na sestavne dele. In tukaj ne govorim samo o mislih, temveč tudi o čustvih, plučih, laseh. Torej o vsem kar sestavlja našo fizično pojavnost.

In kdo ste vi? No, odgovor na to vprašanje vam lahko razjasni marsikatero uganko o vas. Vse kar je potrebno je le, da na primeren način zastavite to vprašanje in seveda, da prisluhnete zelo neobremenjeno, brez vse potrebe, da čakate takšen ali drugačen odgovor.

Vsak od nas se je že kdaj pa kdaj vprašal ali je na pravi poti in kaj si pravzaprav od nje želi, a večino krat je bilo takšno vprašanje usmerjeno na same misli in na čustva. Skozi odgovor smo seveda želeli dobiti, vse prevečkrat, prav odgovor, ki bi zadovoljil naša čustva in misli. Le malo je takšnih spraševalcev, ki so se vprašali iz objektivnega vidika.

V življenju smo ljudje zelo nepredvidljivi. Iščemo sebe, a se po navadi ne najdemo. Raziskujemo mnoge svetove, za katere mislimo, da nam bodo v življenju služili. Nekateri nam, drugi spet ne, a ko se zazremo nase, na svoje življenje, kaj lahko ugotovimo, da ni vse črnobelo.

Na naši poti smo mnogokrat srečali takšne in drugačne učitelje. Eni teh so bili starši, drugi vzgojitelji, tretji profesorji, a le malo krat se zavedamo, da smo pravzaprav učitelj drug drugemu, v naših vsakodnevnih situacijah in dogodkih, ki nas spremljajo.

Ljudje namreč nismo stroji, računalniki z vnaprej programiranim sistemon, ki se lahko tudi dograjuje. Ne, smo le-to, kar smo, brez vse potrebe, da se učimo karkoli, kar nam ne odgovarja. Kajti če se, učimo namreč tega, kar nam ne odgovarja, potem začnemo sami sebe, pa če že ne na zunaj, pa znotraj sebe, v svoji čustvih, siliti v nekaj, kar nam povzroča na kratki rok borbo, na dolgega pa vojno. In dobro vemo, da sta v obeh primerih obe strani, tako čustva, kot telo, oba poraženca po zaključku vojne.

Če ne delamo za luč, za koga pa delamo? Vse v življenju je luč, kar je doakazala tudi znanost, ki želi v kratkem narediti iz luči snov. Mi vsi smo iz luči. A naša zavest, individualna, je tista, ki nam govori drugače. Med tem, ko namreč potujemo po življenju, nas mnogo stvari moti in vleče stran od ravno začrtane poti, in četudi le-ta ni jasno ravno začrtana, nas še vedno vleče, stran namreč.

Človek se je rodil in prihaja iz luči. Se še spomnite... Prvi dan je Bog naredil svetlobo? No, ta zgodba niti ni tako zelo za lase privlečena. In zanimivo je, da delavci na sebi, vsi nekam potujejo. In ko tja pridejo, spet potujejo nekam drugam. A ob tem je dobro ne pozabiti, da se lahko premikamo levo in desno, ne glede na vse, a še vedno bo na koncu poti luč.

Tok zavesti. Vsi smo v njem in nihče ni izen njega. Razlika je le ta, da se skoraj vsak nanaša drugače na njega. Nekateri uživajo v svojem, nekateri v drugih, nekateri ga spet kradejo, si ga prisvajajo, četrti spet o njem ne vedo nič ali jim je zanj vseeno, pa jim življenje tudi gre v smer, v katero jim pač gre... Neglede na to, kako gledamo nanj, pa je le-ta tisti, ki nam krmili življenja.

Vsi na tem svetu smo v njem, saj je on višje - zavest je del nas. Vsekakor pa smo tudi mi del nje. A ne mislite si,da zato, ker je odnos vzejemen, da ga lahko kontroliramo. Ne, pa ga ne. Zavest je polje, ki nas obdaja vas čas, vse od nas. In ne samo obdaja, temveč tudi prežema. Da, prav se prebrali, mi smo iz zavesti.

Ljudje smo prečudovite cvetke, ki se svojimi lastnostmi lahko kosamo z Bogovi, saj tudi smo Bogovi, dobesedno. Vsak od nas je namreč opremljen z vsem kar potrebuje, da bi bil čisti, jasni Jaz. In ko temu ne sledimo, namreč, da bi lahko izrazili svoje prave in najboljše potenciale, se tudi znotraj nas nekaj spremeni.

Vsak od nas je že tu in tam hodil po svoji lastni cesti. In občutek, ki ga je ob tem doživel, ni bil kar nekaj, Bil je povečana čuječnost, ki je iz nas v tistem trenutku naredila super človeka, tistega, ki je vedel vse in ki je lahko naredil vse v zvezi s stvarjo, okoli katere se je vrtel določen občutek povečane senzitivnosti.

Delovanje, delovanje, delovanje... Edina izbira, da se nekaj spremeni.

Vsi na tem svetu živimo, vsak na svoj način. A če nam načini, ki ji izvajamo ali doživljamo ne korsitijo več ali jih več ne potrebuejmo in jih ne spremenimo, potem smo pač ujetnik samega sebe. A to ne kakor koli, temveč smo dobesedno vkoreninjeni v svoj način pogelda in delovanja ne tem svetu.

Vsak je to kar je, to je resnica, a če se ne spremenimo, ne moremo čakati drugačnega odziva od tistega, kar izvajamo. In naš način je pogojen, pa kakor koli na to pogledamo, z našim dojemanjem sveta in tega, kar se v odnosu do tega dojemanja, dogaja znotraj nas samih, saj ne odreagiramo toliko na to, kar se dogaja v svetu, temveč na to, kar se dogaja znotraj nas samih. Vedno se akcija začne znotraj nas samih.