Naše življenje je dokaj nenavadna sestavljanka, če pogledamo nanj kot na sestavne dele. In tukaj ne govorim samo o mislih, temveč tudi o čustvih, plučih, laseh. Torej o vsem kar sestavlja našo fizično pojavnost.
In kdo ste vi? No, odgovor na to vprašanje vam lahko razjasni marsikatero uganko o vas. Vse kar je potrebno je le, da na primeren način zastavite to vprašanje in seveda, da prisluhnete zelo neobremenjeno, brez vse potrebe, da čakate takšen ali drugačen odgovor.
Vsak od nas se je že kdaj pa kdaj vprašal ali je na pravi poti in kaj si pravzaprav od nje želi, a večino krat je bilo takšno vprašanje usmerjeno na same misli in na čustva. Skozi odgovor smo seveda želeli dobiti, vse prevečkrat, prav odgovor, ki bi zadovoljil naša čustva in misli. Le malo je takšnih spraševalcev, ki so se vprašali iz objektivnega vidika.
Da bi se človek prepustil objektivnosti je potrebno, vsaj večinokrat, da se zgodi nekaj strašnega, ne otipljivega, nekaj, kar nas pusti osuple in prazne, takšne, da se nam v popolnosti lahko zdi, da naša pot, ni prav tista, po kateri hočemo hoditi, ker nas je prav zaradi hoje po njej pripeljala prav na točko, kjer smo takšni kot smo.
In ravno, ko smo prazni, ravno takrat smo sposobni sprejemati odločitve, ki nas bodo odpeljale v prihodnost, našim novim ciljem nasproti. Ker če nismo prazni, očiščeni vsega nemira, zagrenjeni in strogo usmerjeni v zagledano smer, je nemogoče sprejemati odločitve, ki peljejo v novo smer. Zanimivo, da je prav največja teževa v našem življenju prav zdravilo, ki ga takrat potrebujemo, da domo lahko napredovali na naši poti.
Kdo je torej genialec, kdo intrelektualec in kdo oderuh? Razlika med njimi je le v pogledu na svet in naš način kako le ta deluje. In kdo je tisti, ki določa način?
Je že res, da do neke mere res določa način naš karakter, a ko le-tega očistimo vseh nepotrebnihh predstav, kakšen je svet in kako le-ta deluje, dobimo še vedno karakter, ki je kvaliteta in ne količina. Mnogo ljudi si namreč misli, da je karakter količina, prežeta z mislimi, idejami, čustvi. A karakter ni količina, je kvaliteta, na katero so pripete razne predstave kako deluje svet in misli, ki te predstave opisujejo.
Vsak od nas je namreč takšen kakršen je in njegova bit je takšna kakršna je. Če človeku, ki ima topel karakter, torej kvaliteto, prilepimo misli o sovraštvu in odporu, se njegov karakter ne bo spremenil, spremenil se bo le njegov izraz. Še vedno bo topel, a njegov izraz bo oster, upirajoč in sovražen.
Podobno je s človekom, ki je vesel, veder in če ga družba nauči, da se mora zelo bojevati za preživetje, se bo izraz njegovega karakterja kaj hitro spremenil, vsaj v delovnem okolkju. Postal bo zamorejn in neodgovoren, čeprav bo morda v družbi popolnoma drugačen, vesel in veder.
A čez čas, se bo njegova naravannost v življenju začela obračati. Zelo verjetno ne bo videl več veselosti in vedrosti in ne bo znal s svetom komunicirati na takšen način, kar ga bo pahnilo v nesodelovanje in zaprtost. Posledično bo to tudi vplivalo na njegovo zmožnost narediti karkoli na način, ki bo iz iz njega izvabilo tisto najboljše.
Ljudje smo čudne cvetke, ki se ozirajo na materialnost, ker smo prepričani, da je materialnost vse kar je, čeprav nas fizika skozi svoja odkritja poučuje drugače. In če se ne bomo začeli zavedati tega, bomo večni ujetniki misli in uma, kajti ni misel in um vse kar obstaja. Obstajajo namrečl napetosti, ki imajo svojo kvaliteto, na katere se telesni fiziologiji primerno odzivamo in le-te sooblikujejo naš izraz.
Ni bilo namreč vse kar je bilo v umu, prej le v čutilih. Povezave so namreč dosti globlje. In če se želimo naučiti delati s čustvi in svojim lastnim svetom bomo prej ali pozeje morali sprejeti to dejstvo.
