Vir slike

Znotraj nas je Yin, Yang, znotraj vsakega od nas. En aspekt je zunaj, drugi znotraj. In ko gremo preveč navzven, potem se ne manifestira tisto, kar je znotraj, vsaj ne na tak način, da bi nas podpiral v tistem, kar si od znotraj želimo. Pa is res želimo zunanjega skozi notri ali pa je pomembno, da smo znotraj in skozi to, kar je znotraj doživljamo to, kar je zunaj?

No, pa poglejmo?

Naše bitje je znotraj, nikoli zunaj. Prihaja iz enosti, torej od tam, kjer je samo eno. Torej ne dvoje, kar je zunanji svet. In kar je zanimivo, hlepimo po zunanjem, torej po tistem, kar je zunaj nas, kar nam daje občutek dvojnosti, da bi lažje odkrili to, kar je znotraj.

Naš um, čustva, občutki, misli ipd., namreč misli, torej »misli«, da če bo imel več za razmišljati, misliti, da bo lažje odkril to, kar je znotraj. Pa je temu res tako? Kajti um je že tako ali tako omejen, del zavesti, ki je zelo omejen, torej del zavesti, ki ni čista zavest.

Vir slike

Premišljujem o ljudeh z manj priložnosti. Kdo sploh oni so. So tisti, ki pač ne morejo poskrbeti sami zase ali je to popolnoma druga kategorija življenja, ki se prikaže, ko odstraniš senco? Verjetno so malo tega in onega. A kdo pravi, da to nismo tudi mi, ki se imamo »kao« za normalne, funkcionalne ali kakršnekoli že pač?

Vsak od nas ima kar pać ima, a to ga ne dela ne boljšega, ne slabšega, temveč le drugačnega od vseh ostalih. Sicer pa smo drugačni, pa kakorkoli že to obrneš. To, da moramo biti isti, to je konstrukt družbe. In družba nas tudi na ta način rangira.
Ti si ok, in ti nisi…

Zanimivo. A kdo je pravzaprav tisti, po katerem se vsi zgledujemo? Je to Janša, Tito, Marksisti, Kapitalizem? Ali pa je to kar neka izmišljena kategorija, ki hoče oblikovati smernice narave. In kdo smo sploh mi, da govorimo naravi, kaj je normalno ali kaj ni?

Ljudje smo zelo zanimiva bitja, bi pač želimo, kar želimo. Te želje so rezultat naše drugačnosti. A kdo je pravzaprav drugačen od kogarkoli drugega? Vsi imamo v sebi svoj nativni občutek, da smo živi. Vsi čutimo to, da znotraj nas struja nekaj, kar nas poživlja. Nekateri temu pravijo življenje, drugi spet elektrika, tretji se nanj nanašajo kot na zmožnost komunicirati, a še vedno smo vsi enaki.

Vir slike

Ta svet je, svet kvalitet. Seveda, ko govorimo o vidnem svetu, kajti vse kar vidimo znotraj nas prebudi neke kvalitete, lastnosti s kvalitetami. Pa jih za namen tega članka poimenujmo samo kvalitete.

Kvalitete se nekaj kar se nam pojavlja v naši zaznavi, kot kvaliteta razmišljanja, čutenja, čustvovanja, pomnjenja ipd. Vsekakor so te pripete k predmetom, k telesom, k gibanju, premikanju, vendar, če odvzamemo vse te predmete, telesa, gibanje in premikanje, torej, če jih ni v naši zaznavi, imamo v umu še vedno odtis, ki ko se zloži postane popolna kopija tega, kakršna je bila kvaliteta izvornega predmeta, čustva, gibanja ipd.

Za mnogo ljudi ni pomembno, da se lahko spomnijo ali v popolnosti ali v popolnosti sestavijo kvaliteto tistega, kar imajo v spominu.

Vir slike

Je že res, da smo na nekem nivoju telo, še posebej takrat, ko v telesu čutimo svoje misli, občutek, čustva. Vendar pa, če pogledamo globlje, se tisti, ki s ukvarjamo z raznimi meditativni praksami, bodisi pasivnimi ali aktivnimi, kar hitro zavedamo, da onstran tega obstaja še nekaj več.

Vsekakor smo to kar mislimo, da smo, saj naše misli fokusirajo energijo v tisti del, kjer se nam maya ali iluzija prikaže kot tisto, kar mislimo, da smo. Sem seveda spadajo tudi čustva, občutki, spomini ipd. Vse to, kar nam namreč pomaga ustvariti popolno podobo našega življenja, se nahaja na istem nivoju in kriči v isto smer. Ti si to, kar ti jaz pravim, da si!

Vir slike

Zelo težko je živeti, če nimaš jasnih misli? In zakaj ne?

Ne eden velikih razlogov je prepletenost. Pa ne samo z drugimi, temveč tudi sam s sabo.

In kako si lahko prepleten sam s sabo? Na, v naših organih, krvi, dnk-ju so energetski vzorcu, naša koža jih nosi, naši načini obnašanja. In kar počnemo v življenju, dostikrat, je to, da sledimo temu, kar se nam pojavi v telesu, občutkih, mislim, čustvih, pa niti ne vemo, če je to naše ali prihaja od nas samih, ali od kje drugje.

Zanimiva bitja smo ljudje, ko niti ne poznamo sebe, pa bi drugim govorili, se z njimi prepletali še bolj, da bi morda izvedeli nekaj o sebi. Ljudje to dostikrat počnemo, v ljubezni, s prijatelji, v spolnosti. Gremo čutit druge, ne da bi se zavedali kaj se pravzaprav dogaja znotraj nas in kateri del nas čuti.

Vir slike

A ste vedeli, da smo na tem svetu prepleteni? Seveda ste. Pa ste pomislili, koliko ste prepleteni z nekom drugim, z vsemi? No, to pa je druga zgodba.

Že od malega namreč nas učijo biti prepleteni. Če ne drugače s tem, ko nas učijo, ko nas priučujejo na ta svet. Takrat smo zelo prepleteni, če ne z drugim, s tem, kar okušamo, kar čutimo, kar zaznavamo. Tudi občutek oddaljenosti je neke vrste prepletenost.

In bolj se prepletano s svetom, bolj dobivamo občutek o tem, kakšen je svet. Bolj gremo vanj, bolj se nanj navežemo. Navezano smo na besede, na čustva, na misili.

Ko vzide sonce nas le malo doživlja sončni vzhod takšen kot je. Najprej seveda pomislimo, oh, glej, svetlo je. In potem, vaj nekateri, se oblečemo, popijemo kavo ali pa kar gremo na bližnji hrib. Vse to je neke vrste matrika v našem občutku za Jaz, v našem energetskem polju.