Vir slike

Človeško telo je merilni instrument, vsako drugačen, saj vsako drugače zaznava. In če že ne drugače, vsako drugače čuti, saj je vsako strenirano na drugačen način, da se odziva na to, kar se dogaja izven in v njem. Kako torej lahko kdorkoli pravi, da imamo vsi enak imunski odziv?

Vsak človek je drugačen in drugačen je tudi odziv v njegovem telesu. Drugačna je zaznava, drugačna je interpretacija, kako torej lahko čakamo na enak odziv?

Je že res, da noben človek ne ravna točno po istem postopku. Vsi mi imamo začrtano pot po kateri hodimo. In ta pot je za nekatere širša, za druga ožja, za nekatere bolj kamnita, za druge bolj ravna. In naš imunski sistem oz. njegova odpornost je odvisna od tega.

Pa ne samo od tega, temveč tudi od naše genetske zgodovine. V naši genetski zgodovini oz. v naših genih je shranjeno kar nekaj informacij kako se spopasti s težavami in boleznimi na naši poti.

Ne smemo pozabiti, da je naša pot, po kateri hodimo široka cesta, za ene širša, za druge ožja. Vse je odvisno od življenjskih izkušenj in od lekcij, ki smo jih na našem življenjskem potovanju skozi eone časa osvojili.

Vir slike

Nikoli se ni v življenju šlo za obiranje nagrad, vedno samo za to, da podpiramo nagrade. Nagrade so same že takšne kot so in večino krat so takšne, ki spreminjajo življenja drugih. Sama nagrada je že, ko podpreš človeka, da lahko naredi nekaj / nekaj novega.

Vsi mi smo se prišli seme učit, služit in skozi služenje drugim prepoznavat našo zavest, našo naravo. In izbira je, ali bomo to počeli, ali ne. Pa vendar je to cilj evolucije, namreč, da prepoznamo sami sebe.

Prepoznati sam sebe ni prav lahko naloga. To lahko počnemo tako, da prepoznamo svoje načine gibanja in delovanja, vzorčenja in delovanja iz programov, ki so nam bodisi dodani prej ali jih pridobimo pozneje, tekom življenja.

Vir slike

Vsaka zloraba se imenuje zloraba, ker se gre za kršenje tega, kar se rabi. Na to, kar se rabi, uporablja, se vrže zlo, torej nekaj, kar ni dobro. 

Vsak človek ima znotraj sebe zametke dobrega in slabega in vsakega od nas vodi naša vrojena narava. Ravno ta je tista, ki krmili naša življenja. 

Je vedra, je divja. Je ranljiva in je igriva. Neguje in poškoduje. Je dobro namerna in je slabo namerna.

Človeška bitja imamo um, s katerim lahko nadziramo svoje podzavestne impulze. A še preden jih lahko dobimo v celoti pod nadzor, je potrebno v celoti jih prepoznati.

Človeška narava, je narava bojevnika. Ves čas se bojuje, sam s sabo, s svojimi vrojenimi tendencami, ki mu govorijo, kaj naj počne, kako naj se vede. In večino časa, so le-ta v popolnosti usklajene s tem, kar človek čuti, da je.

Vir slike

Vse kar je nastalo, je nastalo iz čiste zavesti. V tem svetu imajo možnost kreiranja višje razvita duhovna bijta. In med njih spada tudi človek, ki s svojim odnosom do duhovnega polje lahko ustvarja in uničuje.

Polje kreacije se uči ravno skozi to. Med tem, ko se valovi zavesti dvigujejo in spuščajo, ustvarjajo in uničujejo. In med tem, ko ocean zavesti valuje, brusi, se zaletava ob skale in kamenje, ki se nahajjo v njem, ruši obale, jih preoblikuje. A nikoli nasilno. 

To počne kot voda.. Počasi, potrpežljivo, dokler se ne zbrusi do konca in odpade. In ko odpade, ocean valuje brez ovir, brez postanka. Le valuje.

In namen zavesti je ravno to, da valuje. Svobodno in neobremenjeno. Ravna se po vetru, po plimi in oseki.

Vir slike

Najprej kar moramo razumeti, je to, da ima vsak človek svoje duhovno polje in osebnost. Duhovno polje obstaja neodvisno od osebnosti, osebnost pa je nekaj, kar je sestavljeno iz preteklih tendenc, ki so shranjene, zakrčene v telesni fiziologiji, ki preprečujejo, da bi se dušni izraz v popolnosti izrazil.

Osebnost je torej neke vrste filter, ki preprečuje, da bi se duša kot taka v popolnosti izrazila in živela svoj namen. Skozi njo vedno teče dušni tok, vedno. Je pa njegova širina, gostota, hitrost ipd. odvisna od tega, kar pač osebnost dovoli,  da pride skozi.

Na Zemljo se nismo prišli samo igrat in izkušat svoje darove. Še pred tem, kot jih lahko v popolnosti izkusimo, moramo iti preko mnogih preizkušenj, ki bodo pripeljale do tega, da se bodo ti darovi v popolnosti izrazili. Vse dokler se pa še ne, pa mora vsak odigrati svojo vlogo v veliki kozmični drami z namenom, da odkrije in razkrije znotraj sebe to, kar se v resnici sveti.

Vir slike

Proces na delavnici Jedrne celične preobrazbe je usmerjen na delo z vsem kar smo, torej s svojim višjih jazom, naravo, prijatelji, znanci… Delavnica se imenuje delavnica iz tega razloga, ker skozi delo, ki ga opravljamo na njej, komuniciramo, zdravimo, razvijamo, postajamo boljši.

Človek lahko postane več samo tako, da več sebe prepozna in prav to mi na delavnici počnemo, raziskujemo dele sebe, drugih, narave in med tem, ko to počnemo, postajamo vedno večji, širši. Življenje začenjamo razumeti globlje in globalnejše, začnemo se zlivati z njim na nivojih za katere prej sploh nismo vedeli, da obstajajo.

Na ta način pridejo iz naših najglobljih globin naši darovi, ki nam pomagajo na še bolj učinkovit in globalnejši način komunicirati s sabo. Pridite kdaj, obiščite nas. Poiščite globlje dele sebe, postanite več. In ne pozabite, ne gre se samo za zdravljenje tega, kar potrebujete v tem trenutku!