Vir slike

»Kako torej razviti svoja čustva in čutenje, da bo le-to poravnano s sabo in tem, kar želim izraziti? Kako torej pripraviti sebe, da ne bom rušila energetskega polja otroka? Kako naj postanem boljši človek?« so ena od vprašanj, ki bi si jih morala zastaviti mamica že takrat, ko se je začel proces materinstva.

Je že res, da je vsak človek sam svoj in se na tem planetu izraža na način, kot je le-ta najbolj primeren zanj; neizpodbitno dejstvo. A to drži le tako dolgo, dokler v tvoje življenje ne vstopi nekdo drug. In ta drug je, kot starš, kot mamica, otrok sam.

Ljudje smo dokaj sebična bitja, ki zelo varujejo meje svoje osebnosti, da bi ostali takšni kot smo, vsaj večina. A proces materinstva, starševstva, ta nivo dvigne malo višje. Tukaj se ne gre več toliko za osebnostno rast, čeprav tudi, temveč se gre predvsem za duhovno. Vsaj v času materinstva.

Vir slike

Vsi mi prenašamo in prevajamo energijo

Vendar pa so nekateri ljudje dosti bolj senzitivni na energijo, ki vibrira zunaj njihovih osebnih prostorov, kot drugi, kar povzroča znotraj njih, da poberejo frekvence od drugih ljudi in njihovega okolja z večjo senzitivnostjo.

Energija teče med dvema človekoma, Za empate lahko to naredi vse vrste odnosov močno zahtevnih – bodisi platonskih, romantičnih, družinskih ali celo tistih, povezanih z delom – ker empati nenehno, bodisi zavestno ali podzavestno čutijo energetska stanja drugih ljudi.

Empat je nekdo, ki je visoko senzitiven na energijo in čustva, ki izbijajo iz ljudi, živali in vsega, kar obstaja okoli njih. Imajo sposobnost, da preskenirajo energetska polja drugih ljudi in intuitivno zaznajo preteklost, sedanjost in celo prihodnje misli in občutke. Zelo natančno tudi lahko določijo čustveno, mentalno in fizično stanje druge osebe.

Vir slike

Naš jezik, kot vsak jezik je nastal in se razvija zaradi ponavljanja. Ne gre se samo za glasoslovje, saj ljudje začnemo razvijati svoj jezik že z mislimi in notranjimi potegi. Le ti ustvarijo, da se naša fiziologija pravilno odzove [za nas], da potem izustimo, kar pa izustimo.

A ne začne in ne konča se vse le tukaj. Ljudje nismo samo biološki stroj, ki ponavlja in se uči. Za učenje na logičnem nivoju, ki se razvija iz kognicije, je potrebno še marsikaj več. Ni problem biološko učenje, a ko se gre za zavestno ali podzavestno učenje, ki ima osnovo prvoosebno izkušnjo je potrebna še ena sestavina.

Ni namreč samo telesna biologija ta, ki ustvari osebnost. Tu je mnogo majcenih osebnosti, ki izvirajo, ne boste verjeli, iz nematerialnega sveta.

Osebnost ni nekaj otipljivega, je skupek veličastnih procesov, ki izvirajo iz tega, kako človek vidi samega sebe. In kako se vidi? No, tudi to je nekaj več, kot samo biologija.

Vir slike

Duša je prišla na ta svet, da skozi prepoznavanje svojih lastnih omejitev najde in razsvetli samo sebe. Tega ti ne more dati nihče od zunaj, to je nekaj, kar moraš narediti sam. In če nam drugi pri tem pomagajo? No, pa nam ne, ker še vedno, če smo mi tam, moramo oddelati svoj delček zgodbe.

Naša zgodba ni tako preprosta, sestavljena je iz notranjih tendec in skozi njih jo raziskujemo. Je že res, da je duša v inkarnacijskem ciklu izbrala okoliščine, ki bi ji lahko pomagale do spoznanja. A tukaj zgodba ni tako preprosta, ko se za mnoge zdi. Vsi ne iz materialnega vidika.

Duša je morda prišla prepoznat ljubezen in je ljubezen, kot vsaka druga, a vsaka ima drugačno pot, da razkroji na najbolj optimalen način to, kar jo ovira, in se razsvetli. Noben ti ne more povedati, kaj si in kakšna je tvoja pot, vidijo se le tendence in skozi osebnost razlagalcev tendence dobijo obliko.

Vir slike

Preberite več: Pismo varuhinji človekovih pravic | 2020 | Pobude

Vir slike

Vedno, ko nismo potrpežljivi, vedno hočemo nekaj izsiliti. Ta kar izsiljujemo je naš izraz, da nas opazijo, kako dobri smo, kako se svetimo, kako lepi smo ipd. A ob tem pozabljamo, da je drugim čisto vseeno na duhovni ravni, saj smo se sem prišli učit.

Učimo se lahko na več načinov. Eden od njih je iz knjig. To je kako se družba uči o tem, kako določati in postavit meje, predvsem pa kdaj. Tega se seveda tudi učijo starši, pa učitelji, pa delavci in direktorji.

A intelekturlno učenje ni vse, obstajajo še mnoge druge vrste učenja in če jih spregledamo ali zavračamo ostajamo pač nevedni. To, da smo nevedni pa še ne pomeni, da ko se premaknemo na novi nivo zaznavanja, da za nas ne veljajo pravila, ki držijo tam.

Ta drugi način učenja je duhovno učenje, a ne učenje, ki ustvarja v umu nove in nove vzorce, temveč o učenju, ki prihaja iz duhovnega sveta in ga prenaša duša, ne um.