Vir slike

Vsak od nas čuti kaj je “nižja” in kaj je “višja” zavest. Vsi namreč vemo, da ko ustvarjamo v mislih koncepte, ideje, potrebe, da je to nekaj nižjega in da ko smo sproščeni, v toku, da je to nekaj višjega.

Kar je pa zanimivo, pa je to, da je tak način delovanja tako zelo močno ukoreninjen v nas, da se mnogokrat sploh ne zavedamo, kaj počnemo in kako komuniciramo.

Seveda mnogi tega ne vedo, saj so tudi oni ujeti naučenega načina komuniciranja. Zato za njih obstaja samo poris, poteg, akcija, delovanje, nekaj se mora zgoditi, umovanje, premišljevanje. In kje je keč?

Vsi imamo v sebi svoj pristen občutek za sebe, za svojo notranjost, ko ni znotraj še ničesar. Niti čustva, kot mu mnogi pravijo, niti misli. In ta naš občutek je posejan z nečim, kar niti ne vemo opisati. A težava je v tem, da nas nikoli niso učili o nas, o našem lasten občutku za sebe. Vedno le o tem, kar potrebujejo drugi.

Vir slike

Nikamor. Tako preprosto je to. Ker če usmerjaš fokus, kateri del tvoje zavesti pa to počne? Nižji? Višji? Ali to počneš le ti kot zavest sama?

Naučeni smo, da usmerjamo fokus, da se osredotočimo sem, da se osredotočimo tja. V “modusu” običajne zavesti to počnemo z - umom. Um je naš zaveznik povsod. Podpirana nas, ko gremo na “lov”, podpira nas ko se učimo, podpira nas ko poslušamo druge ipd.

S fokusom ni čisto nič narobe. Težava je el v tem, da so nas naučili se fokusirati kot laserski žarek, saj od nas želijo, da smo usmerjeni v mser, ki je v tistem trenutku pomembna. A največkrat je ta pomembnost zaradi drugih.

Naša zavest nima fokusa, vsaj ne takšnega. Ima fokus na sebe, na življenje, na sonce, na občutek obstajanja, nikakor pa ne na to ali ono. Naš občutek za obstajanje je namreč prisoten povsod, povsod ga čutimo.

Vir slike

Pri delu s sabo se gre vedno za notranjo izkušnjo. Notranja izkušnja obstajanja oz. notranja izkušnja Jaz sem je nekaj povsem unikatnega, individualnega. Nekaj, kar ni enako nikomur. Vsaj ne iz vidika zaznavanja. Kar pa je enako pri notranji izkušnji, pa je to, da se vsi na enak način zavedamo, da smo živi.

Pri tem je  ključno, da čutimo. Vsi mi nekaj čutimo, pa čeprav to ni v zavestni izkušnji. Vsi čutimo, da smo živi. Vsi čutimo, da obstajamo. Vsi čutimo, da se zavedamo.

Mnogi bi temu rekli izkušnja, vendar ni, vsaj ne običajna umska. Običajne umske izkušnje so te, ki jih zaznava samo naš um. In kaj to so? To so izkušnje, ki so orientirane na interpretacijo tega, kar se dogaja v našem umu.

Naš um je čudovita stvar, vendar pa kot vse v življenju, obstaja tudi nekaj, kar presega umske izkušnje, pa bodisi so te zavestne ali nezavestne. Obstajajo namreč izkušnje, ki so spontane in kjer ne uporabljamo uma, obstajajo izkušnje Zone, toka. Tudi tam ne uporabljamo uma. Pa na primer izkušnje ravnotežja, pa izkušnje ljubezni.

Vir slike

Zanimivo, da obstaja nekdo, neka svetloba, neko zavedanje, ki se zaveda “zavestne” izkušnje. Ta nekdo, ki se je zaveda, je večna svetloba, ki sveti skozi vsakega od nas. In če je zatemnjena, zamegljena zaradi kakršnega koli procesa kognicije, ki je navezan na karkoli, potem izkušnje ne moremo doživeti zavestno, kot bi jo lahko.

To vidimo npr. ko se vozimo po cesti in telefoniramo ali pišemo sms, to vidimo ko premišljujemo med hojo in sploh ne vemo kdo hodi mimo nas in koga srečujemo ipd.

Kdo je torej ta, ki osvetljuje naše izkušnje? Vsekakor mora biti nekdo onstran same izkušnje, mora biti nekdo, ki jih izkuša. Izkušnje vsekakor niso tukaj, da so zavestne. Zavestni občutek jim daje ta, ki jih doživlja.

Ta, ki jih doživlja je večna zavest, ki sveti na vse nas. Mnogi jo lahko zaznamo kot notranjo svetlobo, zaradi katere se nam razkrivajo vse te izkušnje, ves ta svet. Je že res, da ga vidimo, četudi se te svetlobe ne zavedamo. A bolj se je zavedamo, bolj je naš svet “zavesten”.

Vir slike

Ozaveščanje je pomoč nekomu, da bi sprevidel. Ta nekdo je lahko nekdo zunanji ali pa notranji. V obeh primerih pa se naslavlja, ne boste verjeli, nižjo zavest.

Nižja zavest je um, saj je um tisto, ki ga opazuje višja zavest, torej tisti, ki je zares zavesten (višja zavest). Mi vsi, vsak od nas in vsi skupaj smo polje zavesti, ki je zavestno. Tu se je vedno dobro vprašati kdo je ta, ki je zavesten, kajti vsi tisti, ki se nahajajo v njem in zahtevajo zavestnost, so le odsev tistega višjega, ki se zaveda vseh, ki se nahajajo v nižjem polju.

Vir slike

Veliko ljudi se z željo po pomoči postavi nad vas in vam želi pomagati. Kaj je pravzaprav postaviti se nad nas, nad naše čutenje nas in nad to kamor gremo?

Postaviti se nad nekoga, če mu želiš na kakršen koli način pridonseti k temu, kar on je, med tem, ko te niti še ni ali te sploh ne bo prosil. Tudi če mislite, da nas bo, je dobro počakati, saj ima vsak svoj način doživljanja sebe, in ne more nihče z gotovostjo reči, kaj kdo je.

Biti to kdor si pomeni, da si 100% to kdor si, pa četudi nimaš pojma kako naprej ali kje si. To ne pomeni, da moraš nekomu pomagati bolj postati to kar je, če tudi je že najboljša ali najslabša verzija sebe. Ker preprosto ne veš. Ne vaš kakšen mora biti. To je le tvoj um, tvoj pogled na življenje, na svet, na dogajanje.

In četudi začutiš, da nekdo rabi pomoč, kako pa veš, da to ni le občutek v tebi?

Je že res, da smo ljudje obdarjeni, vsi mi, z nekim čutom, ki nam pove, kaj je za nas res in kaj ne. Vendar pa tega 100% ne vemo za druge. Še posebej pa tega ne vemo, ko nas nekaj znotraj nas nagovarja, da drugi rabi pomoč.

Ta nagovor lahko pride iz naše lastne potrebe, ker smo takšni, da želimo pomagati, iz reakcije na to, kar se čuti ob onem drugem, ki nekaj počne, dela, izvaja, razvija. Ta človek ima večino krat že razvito svojo verzijo sebe. Če je pa nima, pa je pot po življenju njegova lastna pot, da jo prehodi. Četudi mora sam zaprositi za pomoč.

Ponujati nekomu nekaj, ker mi to tako čutimo, je lahko dvorezen meč. Najbolj je to očitno, ko mora, ker tako čuti, posameznik sam za sebe izvajati nekaj, delati na nečem. In takrat vsekakor ni zaželeno, da mu mi uletimo z našim lastnim predlogom, saj ga ne zanima.

Še več, morda je ravno pred tem, da bi dokončal svojo notranjo izgradnjo tega, na čem dela. Vsak sam si mora izgraditi svoj omot tega kar gradi sam, saj so primesi drugih ljudi enako, kot da bi mešal v steklo, ki ga želiš imeti popolnoma prosojnega, da bi videl skozenj, zmajčke, rožice, romantiko, prah, saje.

Seveda obstajajo takšni, ki si potihoma želijo pomoč. Vendar pa to morajo izraziti. Ker če nekoga čutimo, da mu naj pomagamo, morda s tem samo nagovarjamo svoje čutenje, potrebo, da bo nekdo zadovoljen ob nas ipd.

Vedno je dobro biti ponižen, počakati in dovoliti, da se iz vsake situacije izcimi, kar se pač hoče. V nasprotnem lahko pride do težkega mešanje med tem, kar je na strani tistega, ki je pobudnik dejanja, projekta, izvajanja in med tem, kar kdorkoli želi vnesti v to isto stvar.

Ne pravim, da ne obstajajo kreacije, ki so “lepše” ko so pomešane, izražene skozi mešanico. A večino časa moramo sami narediti to, kar je za nas v redu in pravilno.

Ne glede na to, če oni iz zgornjega primera potrebuje pomoč ali ne, vendar se tudi on mora naučiti hoditi po življenju sam, brez pomoči drugih in sabotirati nekoga, ker mu ti hočeš povedati ali dodati kaj svojega, kot to ti vidiš pri njegovi kreaciji, je potreba, da se pomešaš ali da vidiš sebe v njegovi kreaciji.

Namesto tega, je zelo dobro, da vidiš njega kot sebe, kot mogočnega kreatorja, ki ve za kaj se gre in s čim se ukvarja in da bo tudi njemu uspelo, kot uspeva tebi. To je najboljša pot.