Dobrodošli na Tomaževi strani

Namen te strani je opis Tomaževega dela.

Na njej najdete vse kar je povezano z njegovim delom, gibanjem, seminarji, delavnicami. zdravljenjem, spreminjanjem resničnosti...

Splošni pogoji

Z registracijo na stran potrjujem, da se prijavljam tudi na splošne novice, s prijavo na e-novice pa še na regionalne novice in dogodke, ki jih izberem v padajočem meniju.

Prijavite se

Novice - prijavite se!

Naročam se na e-novice, ki se dotikajo dogodkov v vaši regiji in na splošne novice
Izberite regijo, kjer živite:
Prijavljam se in strinjam s pogoji

Ustvarjanje stresa, notranjih napetosti in življenje | Pasti duhovnosti

Ljudje srkamo, ne glede na vse. Če drugega ne, potem sončno energijo. Vsekakor pa se ne ustavi pri soncu. Ne, ljudje smo naravni srkalci.

Srkamo znanje, čustva staršev, navodila nadrejenih. Ne glede, da to ni tako očitno, saj se ne čuti, no vsaj pri večini ne, saj je pozornost ljudi dosti bolj na tem, kar je posrkano. A enkrat, ko to posrkamo, karkoli, potem je samo odvisno od našega fokusa.

Fokus je zelo intenzivna stvar, saj v njem gori potreba, da gre nazven. To seveda diktira um, tisti torej, ki pravi, jaz sem.

Pa da ne bo pomote, ta pravi jaz sem, ne Jaz sem, torej neka misel, ki je prevzela funkcijo našega pravega Jaza.

Preberite več: Ustvarjanje stresa, notranjih napetosti in življenje  |  Pasti duhovnosti

Življenjska prepletenost (2) | Duhovna rast

Zelo težko je živeti, če nimaš jasnih misli? In zakaj ne?

Ne eden velikih razlogov je prepletenost. Pa ne samo z drugimi, temveč tudi sam s sabo.

In kako si lahko prepleten sam s sabo? Na, v naših organih, krvi, dnk-ju so energetski vzorcu, naša koža jih nosi, naši načini obnašanja. In kar počnemo v življenju, dostikrat, je to, da sledimo temu, kar se nam pojavi v telesu, občutkih, mislim, čustvih, pa niti ne vemo, če je to naše ali prihaja od nas samih, ali od kje drugje.

Zanimiva bitja smo ljudje, ko niti ne poznamo sebe, pa bi drugim govorili, se z njimi prepletali še bolj, da bi morda izvedeli nekaj o sebi. Ljudje to dostikrat počnemo, v ljubezni, s prijatelji, v spolnosti. Gremo čutit druge, ne da bi se zavedali kaj se pravzaprav dogaja znotraj nas in kateri del nas čuti.

Preberite več: Življenjska prepletenost (2)  |  Duhovna rast

Življenjska prepletenost | Duhovna rast

A ste vedeli, da smo na tem svetu prepleteni? Seveda ste. Pa ste pomislili, koliko ste prepleteni z nekom drugim, z vsemi? No, to pa je druga zgodba.

Že od malega namreč nas učijo biti prepleteni. Če ne drugače s tem, ko nas učijo, ko nas priučujejo na ta svet. Takrat smo zelo prepleteni, če ne z drugim, s tem, kar okušamo, kar čutimo, kar zaznavamo. Tudi občutek oddaljenosti je neke vrste prepletenost.

In bolj se prepletano s svetom, bolj dobivamo občutek o tem, kakšen je svet. Bolj gremo vanj, bolj se nanj navežemo. Navezano smo na besede, na čustva, na misili.

Ko vzide sonce nas le malo doživlja sončni vzhod takšen kot je. Najprej seveda pomislimo, oh, glej, svetlo je. In potem, vaj nekateri, se oblečemo, popijemo kavo ali pa kar gremo na bližnji hrib. Vse to je neke vrste matrika v našem občutku za Jaz, v našem energetskem polju.

Preberite več: Življenjska prepletenost  |  Duhovna rast

Kako se kreira (1) | Duhovna rast

Ljudje vedno kreiramo, saj je naša narava kreiranje. Vse namreč, kar prihaja iz nas je kreacija, pa bodisi je to vdih ali izdih, beseda ali misel. Težava je le v tem, da se tega ne zavedamo.

Kadarkoli se kar koli zdi v nas ali okoli nas, je to kreacija, in da bi to dojeli moramo pogledati malo globje od same vsakdanje plitvosti življenja. Življenje nam namreč res da občutek, da je to kar ustvarijo misli, koncepti ideje, čustva ipd. naša kreacija in je, vsekakor je, vendar pa ne takšna kot se zdi.

Vse to kar prihaja iz nas namreč ni skreirala misel, ni čustvo, ne koncept, ne ideja. Vse to so le blueprinti naših kreacij. Kreira pa nekdo drug. In kdo je ta? No, za kaj takega moramo iti globlje, a še pred tem je potrebno po vedeti nekaj drugega.

Če je misel blueprint, pa blueprint je tudi ideja in zamisel, čustvo, potem  to od nekod izvira. In ta nekdo mora biti nekje višje oz. globlje v naši zaznavi. In kar je zanimivo, ta vedno ustvari to, kar je na nižjem nivoju.

Predstavljajte si to takole, kot je v vesolju. Sonce sveti in na nebu so oblaki. Kreacija je senca in vse kar je pod njo, ni osvetljeno.
Tako je tudi pri naših kreacijah. Vse kar ni osvetljeno z lučjo duše oz. višjega aspekta našega zavedanja, je v senci, torej ni kreacija duše.
Takrat je ta kreacije le umska, čustvena, miselna, konceptualna. In s tem ni čisto nič narobe. Ta kreacija je v popolnosti izpostavljena zakonom dvojnosti, skozi njo pa tudi sijejo zakoni karme.

Ker ni osvetljena z lučjo duše, je pač osvetljena z lučjo uma. Um, kot vemo je pač takšen in drugačen. En enem trenutku je to, v drugem nekaj drugega. Da pa bi lahko dosegel svoj stalen fokus, ga je potrebno scentrirati.

A kar se tukaj dogaja, se gre le za umski fokus. Luči duše še vedno ni.

Za kaj takega je potrebno, da se duša prebudi. Ponovno rojevanje duše v duhovni svet pa ni tako preprosto, če to pogledamo iz materialnega vidika, saj smo zelo ujeti vanj.

Duša ima namreč rada dobrohotnost, blagohotnost, ustrežljivost, in da bi tja prišli, je potrebna spontana stopnja vsega tega, ne tista, naučena z možgani. Možgani so vsekakor dobra iztočnica, saj pomagajo um fokusirati na nekaj, kar je pomembno.

Da pa bi lahko šli globje, pa je dober način, kako priti do spontanih načinov izražanja našega bitja, da se udeležimo neke vrste prostovoljnega dela. Takšno delo pomaga znotraj nas sproščati ujetosti v meso, saj človek, ljudje, ki jim pomagamo, nimajo začrtanih pravil, kako bi naj to potekalo.

Oni so kaki so in prostovoljno se podrazumeva za razliko od plača nega dela, kot nekaj, kar je bolj ohlapno, torej ne tako ovito v cilje, uspešnost, rezultate. Uspešnost pri takem delu ne bi smela biti in čez nekaj časa izvodeni takšna prioriteta.

Da si lahko dobrovoljen, uslužen, dobrohoten, prijazen, za toi ne rabiš ničesar. Vendar pa je potreben čas. Vse kvalitete v življenju se brusijo, in le-te postanejo najboljše, najbolj fine, če jim damo čas. Čas, pa je v današnji družbi nekaj, kar zna biti težava.

Doma smo pridobili vrednote. Bodisi je to bilo, da je treba hitreje, ali počasneje. Nekateri so preprosto prehitri ali prepočasni. Poleg tega, pa še ni prave pristnosti. Doma nas naučijo v skladu s tem, kar so in tudi mi to počnemo sebi in drugim, ko se sprehajamo in integriramo v družbo.

Vzgled je vsekakor pomembna stvar, a če je pravilno usmerjen. Vsi namreč ne zmorejo tistega lepega, kar je potrebno za prebujenje duše.
Da bi lahko počasi začeli prebujati dušo je potrebno najprej videti sebe kot nekaj ločenega od živalskih nagonov in nižjih čustev. Potrebno je začeti goji vzvišena čustva in ta nas podpirajo, ne tista nizkotna.

Človek na poti do superčloveka oz. do človeka, ki prepozna sebe kot instrument kreacije prehodi dosti poti, dosti čustev in namenov, nagonov je potrebno zatirati. Potrebno je postati dober človek, ki ima čim manj pomanjkljivosti, ki bi ga lahko vodile stran od njegove ravne poti, do tja.

Komaj, ko se začnejo topiti tiste otopelosti, globoke prizadetosti in vse tisto, kar povzroča, da odreagiramo nagonsko, spontano ali kakorkoli drugače, da bi vrnili »milo za drago«, je tukaj ovira. Duša se ne more in tudi noče odpreti prej, kot človek pokaže, da si želi biti drugačen.


Narava uma | Naša prava narava

Nalaganje redkejših substanc na gostejše. Temu pravijo v znanosti proces, v katerem se izločijo delci iz zmesi v kateri plavajo in se naberejo na trdni prepreki. Pravijo tudi, da je njihovo gibnje odziv na zunanje sile, kot so težnost, centrifugalna sila ali elektromagnete sile.

Jaz bi na tej točki ta koncept malček razširil in mu dodal psihično in duhovno komponento.

Vse namreč, kar je gostejše, je v fizičnem svetu nekaj kar privlači redkejše, a če gremo v psihični oz. duhovni svet, je stvar ravno obratna, redkejše namreč privlači gostejše. Ljudje se rajši nagibajo k tistim, ki so manj obremenjeni z mislimi, s čustvi, koncepti. In ravno to redkost je moč zaznati v naši zaznavi.

Ljudje smo, če smo dovolj pazljivi, dovolj tankočutni, da zaznavamo gostejše od redkejšega. V zunanjem svetu je to, ko ne moremo skozi gostejše poriniti nekaj redkejšega oz. to storimo težje. Medtem pa, ko sledimo isti paradigmi v psihičnem svetu, pa z veliko težavo prežvečimo ali izpustimo nekaj gostejšega, če smo na to navezani.

Preberite več: Narava uma  |  Naša prava narava

Izražanje resnice | Naša prava narava

Zanimivo je, da je resnica sorazmerna s pritiskom. Več je govoriš manjši pritisk imaš, saj manj pritiskaš na sebe.
Vsekakor je res, da lahko vse postaviš na skupni nižji imenovalec in poveš, bom manj aktiven v življenju in mi ne bo potrebno toliko izražati sebe, seveda bom zato imel manjši pritisk.
Tore je izražanje pomembno, a izražanje resnice.
R = P x ID, manj se izraža duša, večji je pritisk na telo, seveda pa je tudi resnica, ki gre skozi posameznika manjša.
Ta resnica se potem izraža v življenju, ki jo posameznik živi. In če posameznik čuti, da resnice ne živi, da bi moral živeti nekaj drugega, je čas, da to resnico začne izražati.
Mnogi govorijo, pa to je tako težko! Ne slišim duše!
Pa je res temu tako?
Vse kar moramo storiti je dovoli temu kar se hoče izraziti skoti nas, ne skozi naša usta, misli, čustva, občutke, da se izrazi.


Tomaž Flegar, Ponedeljek-Petek 9h-17h Grič 32, 1000 Ljubljana-Brdo * GSM: 041 890 078 * tomaz.flegar@gmail.comtomaz.flegar@gmail.com
Onewer