Nekateri govorijo, da živimo v zlaganem svetu. A vse kar doživljamo znotraj sebe je res. Kaj je torej resnica?

Je resnica to, kar se nam kaže zunaj, ali je resnica to, kar doživljamo v sebi?
Mnogi bi rekli, da oboje. A če pogledamo globlje, dandanes, ko je globlje tako pomembna beseda, vsaj v duhovnosti, kjer ljudje delajo na sebi, je vse kar doživljamo globlje nekaj znotraj nas.

Je že res, da stvar zaznamo znotraj sebe, ko se zgodi zunaj nas, in potem nanjo odreagiramo. A ne glede na vse, kar se dogaja zunaj nas, smo mi tisti, ki nekaj sprejmemo če nam je res ali ne. In ko nekaj sprejmemo, da je res ali ne res, potem imamo znotraj sebe neki pritisk, razkol, vlečenje na dve strani.

Resnica je samo ena. Sta pa dve, če ju damo na dvoje, če ju označimo kot nekaj. A to nekaj več ni popolna resnica. Je le neko mnenje, kako bi moralo nekaj biti.

Tako, kako bi moralo nekaj biti se vsekakor odločimo mi. A težava je, da imamo v sebi toliko misli, čustev, občutkov, konceptov ipd., ki so vezani na to, čemur pravimo resnica, da je na koncu to le naša osebna resnica, ne pa resnica.

Resnica je vedno enaka, vedno ista. Vedno nam kaže v smer kjer lahko najdemo neki nivo, ki je resničen za nas. Ta nivo je vsekakor globlje, kar lahko tisti, ki hodijo po delavnicah, terapijah, dogodkih, ritualih ipd. potrdijo.

Vedno se nam na nekem takšnem dogodki odpre nekaj globljega, vidimo, uvidimo neko globljo resnico.

To, da uvidimo neko globljo resnico, pa ne pomeni, da ni bila prisotna tam že pred tem, ko smo jo prepoznali. Šli smo samo globlje v svoje verovanje in iz njega očistili tisto, kar ta resnica ni oz. kar je bila na poti, da bi jo lahko uzrli kot resnico.

Vsak od nas nosi v sebi tisoče konceptom, misli, občutkov, spominov, ki nam govorijo, kaj resnica ja. In če je sedaj zaradi takih čustev do simpatije takšna, je potem, ko nam simpatija razkrije, da ne čuti enako, ta resnica drugačna.

Olupijo se čustva olupijo se občutki, olupijo se mili, drugače gledamo na ljubezen, naša predstava se menja. Pa je to potem resnica, ali je to le sprememba predstave?

Resnica nima predstav. Je generična, takšna kot je. Le mi ljudje ji pridajamo elemente, ki jo delajo takšno in drugačno. Nekdo ima lepo rit, drugi lepo govori, tretjega se lepo čuti, nekdo je karizmatičen, pa močan ipd. A to ni resnica. To je le oseben pogled na resnico.

Če želimo živeti resnico, jo moramo olupiti. Še boljše pa je, da še preden nekaj sprejmemo za našo resnico, npr. kaj je obilje, denar ipd., da jo očistimo vsega, kar o obilju in denarju vemo.

Svet nas uči, šola nas uči, starši nas učijo ipd., kar naj bi resnica bila. Tudi to vse so predstave…

Prvo kot prvo, to ne pomeni, da najprej gledaš druge, njihov energije, čustva, občutke, misli in jih začutiš. Ta čustva, misli, občutki ipd. niso nikoli v popolnosti njihova. Ne, empat je nekaj drugega.

Verjetno ste slišali za definicijo, da empat čuti druge kot sebe. To ne pomeni, da čuti njihovo energijo, njihova čustva ipd., ko se osredotoči na njih.

Vse to so posredne izkušnje, kjer ljudje, čutimo drugega še preden jih začutimo, damo podzavestni ali zavestni namen, da jih bomo začutili. Ljudje dandanes mnogo delamo na odpiranju svojih čutil, čutov ipd.

Pa ne le fizičnih, temveč tudi ti. psihičnih.

Pri tem pride mnogokrat do zmede, saj je tisto,kar so oni, kar mi čutimo, ko se obrnemo k njim, ko pomislimo na njih, ko se z njimi pogovarjamo že namera, da jih želimo čutiti. To je v človeški naravi, saj vsak, ki želi z nekom komunicirati, z njimi komunicira na ravni čustev, misli, občutkov, idej…

Pravi emapt pomeni nekaj drugega. To je čutiti njega kot sebe, ko niti n potrebuješ dati namena ali se kakorkoli osredotočiti nan. Tu kar teče neki tok informacij.

Ti ljudje nimajo nobenega predhodnega treninga, iniciacijj, potrebe, da bi čutili druge ipd.

Oni pač taki so.

Naravni empati.

Je že res, da se empatija razvijaj. Že ko premišljujemo o drugem, n njegovih čustvih ipd., je to nek način vživljanja kot pravi sodobna znanost. A to ni to.

To je privzgojena empatija, medtem, ko pravi emapti dejansko čutimo druge saj smo na neki ravni prosojno zrcalo skozi katerega prodre svetloba, čustva, občutki, misli ipd. drugih ljudi.

Privzgojeni empati se zavarujejo z ovojnico svojih misli, čistev, občutkov, idej, spominov, konceptov, da bi bi v njih predaleč prodrlo to, kar prihaja do njih.

Je že res, da so tudi oni do neke mere prosojni. A to prosojnost pridobivajo s treningom. In njihovo čutenje drugih je invocirano, skozi trening se učijo svojih zaznav, kaj oni so.

To na neki ravni počnemo vsi, saj je tak način življenjskega treninga. Vsi na neki ravni čutimo druge. In globlji, beri tesnejši, intimnejši je naš odnos z drugimi, bolj jih čutimo. A takrat jih čutimo kot njih, ne kot sebe.

Kar pa je razlika, pa je to, da jih čutimo bolj intenzivno. In pri tem kaj hitro zamenjamo njih za sebe.

Zemljenati njhi za sebe je zelo pogosto pri ljudeh, ki se ukvarjajo s kakršnekoli vrste subtilno znanostjo, kjer se okrepi čutenje. Pravzaprav meja med mano in tako predstavlja edino pravo mejo.

A to ni neka ostra meja.

Gre se za nivo samospoznanja. Kajti bolj poznaš sebe, manj imaš potrebo mešati se, manj imaš potrebo biti oni drugi.

Potreba biti oni drugi, ali vsaj čutiti onega drugega, njegove namene, čustva, notranje čutenje je zelo očitna pri ljubljenju, kjer se zgodi,da dobimo priložnost, da okušamo njega. A še vedno le okušamo.

Nismo pa on. Vsak od nas ima namreč svojo opno samozavedanja, ki ga loči od drugih. In namen te opne je, da lahko samo mi, v prvi osebi, okušamo sebe kot sebe.

Težava pa nastane, ko nekdo, nekaj želi čutiti nas v prvi osebi. Takrat se zgodi, da se lahko opna predre, in takrat lahko nekdo drug vstopi v naš prostor.

Pravi empati to čutijo kot zelo nasilni vdor, kot zelo nasilno dejanje, kjer se hoče-nočeš ,morajo pomešati z drugimi.

To, da se pomešamo, včasih vemo, včesih ne, saj to tudi obstaja v resničnem svetu vseh drugih ljudi. Že ko nas drugi preplavljajo s svojimi idejami v šoli kot učitelji, prevzememo njihova učenja, ideologije.

Eden najbolj očitnih primerov mešanja je pa npr. obisk koncerta, kjer kar zaćnemo skakkati, čeprav nam ni, ali pa pogreba, kjer kar postanemo žalostni li dobimo rosnate oči, čperva nimamo nič z umrlim.

V prostoru so namreč vsa ta čustva, vse te misli, vsi ti občutki, ki se v obdobjih tesnejše povezave kar pomešamo in potem to tudi izražamo. Tudi demonstracije so eden takih dogodkov, kjer se čustveno odpremo z besom, jezo, nasprotovanjem.

Pri pravih empatih, se kaj zlahka zgodi, da pride do zrcaljenja čutev, misli, idej tako globoko, da se tudi pravi empat odzove enako kot ostali, če ne prepoznava svoje meje.

To je tudi razlog zakaj pravijo, da empati nastavljajo zrcalo. Pri nas se ne gre za reagiranje na to, kar so drugi, temveč za reagiranja na sebe, kajti to, kar čutimo v sebi, niso drugi, temveč mi sami.

Pri nas je stvar malo drugačna kot pri novodobnih duhovnih učiteljih, ki so šlo skozi mnoge procese čiščenja, odpiranja, priučevanja zaznavanja ipd. Oni se še vedno odzivajo na to, kar zaznavajo, vsaj v večini. Pri nas pa je stvar drugačna.

Mi namreč čutimo to, kar čutimo, kot svoj pristen izraz.

Vedno kot to čutimo, smo mi, mi. Vsaj v tistem trenutku, ko to izražamo, čeprav se pozneje zavemo, da je bilo to, kar smo izrazili bilo nekaj drugega.

To lahko zaznavamo vsi. Vsi namreč lahko zaznamo, da včasih izrazimo nekaj, kar ni usklajeno z nami.

Razlika je le v tem, od kot prihaja to spoznanje.

Pri veliki večinin novodobnih učuteljev, zdravilcev ipd. spoznanje prihaja spoznanje od zunaj, saj so znanje dobili od zunaj in je um tisti, ki zaznava. Pri nas pa je stvar drugačna.

Mi zaznavamo od znotraj. In če nas kakšni novodobni učitelji želijo poučevati, da se naj naučimo tega in tega in tega, nas lahko to zelo poškoduje. Naš način je drugačen.

Vsak, ki ima potrebo po mešanju, kakršnem koli, bodisi po besednem, čustvenem, občutkovnem (ko želi čutiti drugega) ipd. je tisti, ki se želi mešati. In to mešanje ni samo tako.
To mešanje je na ravnmi subtilne snovi.
Vsak, ki se meša na ravni subtilne snovi to počne zato, ker tako hoče. Nekateri hočejo drugim vsiliti svojo voljo, drugi spet hočejo, čutiti druge, njihov način, njihovo voljo. V vsakem primeru pa se gre za mešanje.
V naravnem toku, če je to, kar je naša subtilne snov, torej naša individualna, subjektivna, se to čez nekaj časa odmeša. Razen, če imamo potrebo, da ostajamo pomešani.
Ti potrebi bi lahko rekli vedenjski vzorci, potrebe, čustva, občutki, ki želijo ostati prepleteni. Kar pa je zanimivo, pa je to, da misli, čustva, občutki ipd. nimajo volje sami po sebi, nimajo življenja in nimajo svoje lasten življenjske energije, zavesti.
Le-to pa dobijo, imajo, ipd., ko jim jo mi damo. Dati jim življenjsko energijo, zavest je nekaj, kar smo naučeni. Vsak od nas. Eni vztrajno dajemo in silimo s svojo življenjsko energijo in zavestjo v občutke, misli, čustva, spomine, ideje in jih delamo žive, jih oživljamo, da se navidez zdijo živi in jih potem drugi zamenjajo za svoje.
Vedno, ko to kar se zdi živo, podobno kot neke ideje neke množice, nekih ljudi, sprejememo kot živo dejstvo in to potem vsrkamo in oddalajmo naprej, ideja oživi. A le na videz. To še vedno nima svoje lasten zavesti, temveč zavest, ki je sposojena. Sposojena pa je od nas samih.
Vedno, ko želimo druge prevarati s svojo življenjsko energijo, s svojo zavestjo, da se predstavi kot nekaj živega izgubimo mnogo življenjske energije, zavestnosti, zavesti. In to ni dobro za nas, saj je ne ostane dovolj za to, da bi lahko mi živeli svojo resnico na način, kot si jo želimo.
Vedno, ko ustvarjamo iz svoje energije, zavesti, ustvarjamo od tam, kjer so tisti deli nas, ki se želijo izraziti. In če to počnemo s potrebo prevare, okrepitve nekoga, da bi videl bolj nas, z odrivom nekog, da bi videl bolj nas, potem je to definitivno izguba zavesti, ki jo imamo in jo porinemo v druge, saj sami nismo zmožni videti, kaj je jasno, čisto tisto, kar se želi izraziti.

Vir slike

Vsak od nas čuti kaj je “nižja” in kaj je “višja” zavest. Vsi namreč vemo, da ko ustvarjamo v mislih koncepte, ideje, potrebe, da je to nekaj nižjega in da ko smo sproščeni, v toku, da je to nekaj višjega.

Kar je pa zanimivo, pa je to, da je tak način delovanja tako zelo močno ukoreninjen v nas, da se mnogokrat sploh ne zavedamo, kaj počnemo in kako komuniciramo.

Seveda mnogi tega ne vedo, saj so tudi oni ujeti naučenega načina komuniciranja. Zato za njih obstaja samo poris, poteg, akcija, delovanje, nekaj se mora zgoditi, umovanje, premišljevanje. In kje je keč?

Vsi imamo v sebi svoj pristen občutek za sebe, za svojo notranjost, ko ni znotraj še ničesar. Niti čustva, kot mu mnogi pravijo, niti misli. In ta naš občutek je posejan z nečim, kar niti ne vemo opisati. A težava je v tem, da nas nikoli niso učili o nas, o našem lasten občutku za sebe. Vedno le o tem, kar potrebujejo drugi.

Vir slike

Nikamor. Tako preprosto je to. Ker če usmerjaš fokus, kateri del tvoje zavesti pa to počne? Nižji? Višji? Ali to počneš le ti kot zavest sama?

Naučeni smo, da usmerjamo fokus, da se osredotočimo sem, da se osredotočimo tja. V “modusu” običajne zavesti to počnemo z - umom. Um je naš zaveznik povsod. Podpirana nas, ko gremo na “lov”, podpira nas ko se učimo, podpira nas ko poslušamo druge ipd.

S fokusom ni čisto nič narobe. Težava je el v tem, da so nas naučili se fokusirati kot laserski žarek, saj od nas želijo, da smo usmerjeni v mser, ki je v tistem trenutku pomembna. A največkrat je ta pomembnost zaradi drugih.

Naša zavest nima fokusa, vsaj ne takšnega. Ima fokus na sebe, na življenje, na sonce, na občutek obstajanja, nikakor pa ne na to ali ono. Naš občutek za obstajanje je namreč prisoten povsod, povsod ga čutimo.

Vir slike

Pri delu s sabo se gre vedno za notranjo izkušnjo. Notranja izkušnja obstajanja oz. notranja izkušnja Jaz sem je nekaj povsem unikatnega, individualnega. Nekaj, kar ni enako nikomur. Vsaj ne iz vidika zaznavanja. Kar pa je enako pri notranji izkušnji, pa je to, da se vsi na enak način zavedamo, da smo živi.

Pri tem je  ključno, da čutimo. Vsi mi nekaj čutimo, pa čeprav to ni v zavestni izkušnji. Vsi čutimo, da smo živi. Vsi čutimo, da obstajamo. Vsi čutimo, da se zavedamo.

Mnogi bi temu rekli izkušnja, vendar ni, vsaj ne običajna umska. Običajne umske izkušnje so te, ki jih zaznava samo naš um. In kaj to so? To so izkušnje, ki so orientirane na interpretacijo tega, kar se dogaja v našem umu.

Naš um je čudovita stvar, vendar pa kot vse v življenju, obstaja tudi nekaj, kar presega umske izkušnje, pa bodisi so te zavestne ali nezavestne. Obstajajo namreč izkušnje, ki so spontane in kjer ne uporabljamo uma, obstajajo izkušnje Zone, toka. Tudi tam ne uporabljamo uma. Pa na primer izkušnje ravnotežja, pa izkušnje ljubezni.