Dobrodošli na Tomaževi strani

Namen te strani je opis Tomaževega dela.

Na njej najdete vse kar je povezano z njegovim delom, gibanjem, seminarji, delavnicami. zdravljenjem, spreminjanjem resničnosti...

Splošni pogoji

Z registracijo na stran potrjujem, da se prijavljam tudi na splošne novice, s prijavo na e-novice pa še na regionalne novice in dogodke, ki jih izberem v padajočem meniju.

Prijavite se

Novice - prijavite se!

Naročam se na e-novice, ki se dotikajo dogodkov v vaši regiji in na splošne novice
Izberite regijo, kjer živite:
Prijavljam se in strinjam s pogoji

Rinjenje in prebujenje | Zavest

Vesolje je le del zavesti, prav tako, kot smo mi del vesolja. Vse kar je del, ne more biti celota. Celote je le lahko nekaj, kar je onstran naše zaznave. Če želimo videti celoto, je potrebno, da se začnemo zavedati, da smo mi, ljudje pravzaprav celota, vsak zase in da od znotraj opazujemo to, kar je zunaj.

Pogled na to, kar je zunaj je, zanimivo, v materialnem svetu definirano kot celote, da opazujemo nekaj, kar je celega ali delna celota, kot nekaj delno celega. Zanimivo je, da se ni še nihče, razen seveda redkih izjem vprašal, zakaj samo na celoto gledamo od zunaj, in nikoli od znotraj. Nikoli namreč ne moremo videti vse kar obstaja, če to opisujemo samo od zunaj.

To kar vidimo, je sicer lepo, veličastno, vemo to opisati, a v tem vdno le vidimo nekaj, kar je zunaj. In zakaj je to pomembno? Kako torej lahko sebe imenujemo celota, če pa ne vemo, se ne zavedamo vsega, kar je znotraj?

Preberite več: Rinjenje in prebujenje  |  Zavest

Razmišljanje enega empata | Empati

Zbudil sem se, mislim, tako fizično. Čutim veliko kolektivno ponižanje, pa ne samo zato, ker preležim kar nekaj časa na fb, temveč na splošno. Nekaj takega je v zraku danes. Se moram temu prepustiti? Ali je moja pot danes drugačna?

Ljudje zaznavamo mnogo, mnogo pri drugih, mnogo v kolektivni zavesti, tisti, ki smo empati še posebej, saj se naj nekaterih zelo dotika in se kaj lahko hitro začnemo identificirati z čustvi, miselnimi vzorci in mislimi drugih, njihovimi načini ipd.

Kdo sploh sem jaz v tem trenutku in na splošno? Sem to kar oddajajo drugi ali sem to, kar pač sem? Da bi lahko v celoti definiral to kdor sem moram poznati čustva, ki mi strujajo skozi telo, misli, občutke, a še pred tem moram poznati, tisto, kar se nahaja pred njimi. Pa lahko?

Preberite več: Razmišljanje enega empata  |  Empati

Biti zagozden v svoji resnici | Komunikacijski prostor

Na svetu je mnogo resnic, vsak od nas ima svojo. A katera je prava? Z vidika resnice, ki samo je in ki je večno enaka, verjetno nobena od teh individualnih resnic, saj se v njih predstavlja mnogo individualnih tendenc, ki silijo ali rinejo, se izražajo kot nekaj, kar želi zablesteti. Pa je to možno?

Blesti se lahko samo tisto, kar je svetleče. Pa so naše individualne resnica blesteča. Vsekakor, do nekega nivoja. A ta nivo je določen s tem, vkolikor je to trdna resnica, ki se nikoli ne spreminja,

Ljudje imamo občutek za trdnost globoko vsajen v sebi in s tem ni čisto nič narobe. A težava je v tem iz katere perspektive gledamo nanj. Gledamo nanj iz vidika naše osebne, sebične perspektive, ali iz vidika višje perspektive, ki na dovoli prepoznati univerzalno resnico?

Preberite več: Biti zagozden v svoji resnici  |  Komunikacijski prostor

Resnična beseda | Komunikacijski prostor

Pravo sporočilo pride skozi, če si povezan, ne naučen, ne natreniran. Pravo sporočilo je takšno kot je, brez vseh pretvar in olepšav. Mora imeti ne samo verbalno vsebino, kajti verbalna vsebina je prazna. V njej ni tistega ekstra. To vam lahko pove mnogo deklet, na katere so se s svojimi nučenimi besedami spravili fantje, ki so jim razlagali kako lepe so.

Vsak od nas ima znotraj sebe senzor, ki mu pove, iz katerega prostora govorica prihaja. In če je potvorjena, če je naučena ali je to zgodba, ki jo je napisal nekdo drug, je prazna. V njej ni tistega, tiste čudovite začimbe, ki ga naredi živega.

Vsekakor je živost nekaj, kar se čuti. In če so besede prazne, no, v njih te živosti ni. Živost je lahko samo v vodi, ki je v jezeru, ne v besedah, ki se potvarjajo, kajti potvorjene besede imajo čisto neko drugo sporočilo.

Tehnično so mogoče všečne, a v njih manjka občutka. In ko jih spregovori tisti, ki ni povezan, no, takrat, so besede še bolj prazne.

Preberite več: Resnična beseda  |  Komunikacijski prostor

Kdo sem jaz? | Učenja

A ste kdaj pomislili, kako uradna šola poneumlja našo mladino, vsaj karse odnosa do sebe tiče? Učijo nas, da je bil Decartes alfa in omega s svojim »Cogito ergo sum«. In kaj je narobe s tem? On pravi, mislim, torej sem. A to ni čisto tako, še več, njegova predspostavka je listo narobe.

In zakaj? Ker vsak, ki e čisto malo zaveda, kaj hitro lahko odkrije, da se misi pojavljajo v nečem, kar mi opazujemo.

Vse namreč, kar mislimo, da pojavi v umu, v naši glavi, in pred tem, kot se pojavijo misli, obstaja naša glava, prostor, kjer se misli pojavijo in seveda, obstajamo mi. Kajti če ne bi obstajali, potem, bi prekinitev miselnega procesa pomenilo, da smo mrtvi in da se z vsako novo mislijo spravimo v obstoj.

Obstoj ni vezan na misli, vsekakor ne na čustvovanje, na spomin, na delovanje. Obstoj sam samo je. Tudi če ne počnemo nič ali meditiramo v prostoru tišine ali nadčutne zavesti, obstajamo. S tem bi se strinjali tudi otroci, ko se igrajo, saj ne razmišljajo, ne premišljujejo, kaj bodo storili v naslednjem trenutku, temveč to le storijo.

In ko smo sproščeni, v stanju spontanosti, tudi takrat ni misli. Je samo prostor v naši percepciji, ki se želi izraziti. Ta prostor je ta in mi samo delujemo, dostikrat nismo niti toliko bodni, da be es zavedali delovanja ali razmišljanja, temveč samo naredimo.

Vsak, ki obstaja, obstaja ne zaradi misli, temveč zato, ker pač obstaja. Naš obstoj v nobenem primeru ni pogojen z obstojem misli, vsekakor pa ni pogojen s tem, da obstajajo misli, saj so misli le tiste, ki premišljujejo o tem obstoji. Torej mora sam obstoj biti pred mislimi, da bi misli lahko razmišljale o njem.

Preberite več: Kdo sem jaz?  |  Učenja

Onstran čustev | Čustva

Vse kar je Duhovno je tudi materialno, ne velja pa obratno. No, sicer na neki ravni že, a če se ga ne zavedamo ali še hujše, če ga zanikamo, nam ne bo od velike koristi.

Duša vsakega posameznika je prišla na ta planet razrešit, raziskat svoj odnos s tem nevidmi poljem, ki nas obdaja. Še več, ne gre se samo za obdajanje, temveč se gre tudi za prežemanja. Prežema nas v vsaki pori našega bitja, celo tako daleč, da v naši fiziologiji prižiga in pokrenja procese, ki se potem izražajo v fizičnem svetu.

Fizični svet je le manifestacija nevidnega, saj je ravno nevidni tisti, ki pokrenja vse kar je v materialnem svet, še več, ves materialni svet je iz nematerialnega. In kaj sploh je nematerialni svet? Je to nekaj za pojesti, izkusiti ali pa je le projekcija, ki na takšen in drugačen način vpliva na nas, kajti če imamo nevidni in vidni svet imamo spet tisto, čemur se hočemo ogniti, torej oviram, ki nam jih ponuja materialni svet.

Ljudje sicer radi delamo z nematerialnim svetom, pa četudi samo s čustvi, a ta svet, torej čustev, je še kako prepleten s svetom, ki mu pravimo materialni. Biti odvisen od čustev je kot da bi bil odvisen od čokolade in ko to odvisnost izpustiš ti je tako ali tako vseeno, če čustva so ali jih ni.

Preberite več: Onstran čustev  |  Čustva

Tomaž Flegar, Ponedeljek-Petek 9h-17h Grič 32, 1000 Ljubljana-Brdo * GSM: 041 890 078 * tomaz.flegar@gmail.comtomaz.flegar@gmail.com
Onewer