Vir slike

Proces na delavnici Jedrne celične preobrazbe je usmerjen na delo z vsem kar smo, torej s svojim višjih jazom, naravo, prijatelji, znanci… Delavnica se imenuje delavnica iz tega razloga, ker skozi delo, ki ga opravljamo na njej, komuniciramo, zdravimo, razvijamo, postajamo boljši.

Človek lahko postane več samo tako, da več sebe prepozna in prav to mi na delavnici počnemo, raziskujemo dele sebe, drugih, narave in med tem, ko to počnemo, postajamo vedno večji, širši. Življenje začenjamo razumeti globlje in globalnejše, začnemo se zlivati z njim na nivojih za katere prej sploh nismo vedeli, da obstajajo.

Na ta način pridejo iz naših najglobljih globin naši darovi, ki nam pomagajo na še bolj učinkovit in globalnejši način komunicirati s sabo. Pridite kdaj, obiščite nas. Poiščite globlje dele sebe, postanite več. In ne pozabite, ne gre se samo za zdravljenje tega, kar potrebujete v tem trenutku!

Vir slike

Narava procesov je trajanje, a ker sami v sebi še niso zadovoljni, je njihova narava tudi dopuščanje. Dopuščanje je ena največjih vrlin stvarstva, ki dovoli posamezniku, njegovemu procesu, procesu narave, viharju ipd., da se razvije do konca.

Vsak proces je popoln sam v sebi, ne glede na to, kako se odvija. In njegova narava, je narava razvijanja. Ko proces pride do konca, postane prazen in s to svojo praznostjo lahko oblikuje nov proces, če želi.

Vsak proces ima svoj začetek in konec. Začne se, ker nekaj, kljub temu, da je popolno, hoče dvigniti na višji, na novi nivo harmonije. In med njegovim potekom, se to dogaja.

Jezen človek, ki je popoln sam po sebi, vstopi v proces, da se njegova notranja harmonija dvigne na nov nivo harmoničnosti. Med tem potekom, med potekom procesa, se le ta brusi in pili in na koncu, kot je zelo slikovito povedal znani sufijski pesnik Kahlil Gibran, te proces sam križa, potem te pa pošlje nazaj v življenje, da to kar se je razvilo, da učiš naprej.

Vir slike

Jutro je del dneva, ko se človek ponovno uteleša v svojo energijo. In če ta prehod ni usklajen s tem, kar človek je, se lahko utelešanje dneva prekine, včasih bolj grobo, včasih manj grobo. To, na kak način se bo dan utelesil v nas je vsekakor odvisno od obremenjenosti z miselnim in čustvenim tokom ponoči, še posebno zjutraj, med dnevom in čez vse svoje življenje.

Ljudje smo dandanes vajeni, da je pred nami dan zato, da ga izkoristimo zase. Vendar pa to ni vedno čisto jasno, kaj to pomeni. Velika večina ljudi slepo prevzame navade drugih in se zakoplje v delo in prosti čas. A sem, na Zemljo nismo prišli zaradi tega, da se utrujamo miselno, umsko, čustveno, mentalno.

Človek se vsak dan uteleša na Zemlji samo z enim razlogom, vsi ostali pa sledijo temu, pa hočete videti ali ne. In tega še posebej dobro poznajo nekateri ljudje, ki so v življenju prepoznali svojo pravo bit, ali vsaj njen del, ki jih nagovarja, še posebej, ko so starejši.

Vir slike

Ljudje vstajamo ves čas, razlika je samo v trem kako vstajamo. Nekateri se prevračamo, drugi počasi delamo vzgibe, tretji spet se sprenevedamo. Razlika je ravno v tem kako vstajamo. V življenju je vstajanje ena najpomembnejši stvari, kajti če ne vemo, kakšen je naš lasten način vstajanja, se kaj hitro prisilimo in počnemo stvari na način, kot si to želijo drugi in takrat, no takrat, nas kaj hitro zanese in začnemo siliti.

Težava s siljenjem je namreč ta, da nihče ni rad posiljen, kajti če ga silimo v nekaj, se kaj hitro zgodi, da ga posilimo in to ni najbolj zaželena poza v naših življenjih. Takrat se noben ne počuti dobro, razen, ko sam sebe prepriča, da je to dobro, da je naglica dobra in da bo tako stvar hitreje narejena. A tudi to izvira od nekoder.

V življenju obstaja samo lastna hitrost, ki je pač takšna, kakršna je, vse druge so nam ne lastne. In če začnemo hoditi po poti hitrosti drugih, se bodisi posilimo s hitrostjo drugih ljudi ali pa z njihovo počasnostjo. In zakaj je to pomembno?

Vsak od nas ima svojo lastno prisotnost, ki se odziva na svoj lasten način, dokler seveda ne prepozna, da hitrost sploh ni važna. Prisotnost, ki jo človek čuti okoli sebe je pač takšna, kakršna je. V začetku, ko ne prepozna, ko nima dovolj znanja znotraj sebe glede odnosov, pojavov in stvari, se pač na to odziva v skladu s svojimi naučenimi vzorci obnašanj, potem pa skozi življenje, postopoma, postopoma prepoznava, se uči in stvari postanejo lažje, manj otipljive,

Vir slike

Prisotnost je nekaj, kar vsebuje vse, čisto vse, od najmanjšega niča, do največjega pojava. Vsi se nekje zatikamo, v vseh je delček prisotnosti, ki je ne sprejemamo, če ne nebi bili več tukaj. Obstaja sicer čista prisotnost, razsvetljena v telesu, avatar, razsvetljenec, iniciant druge, tretje ali višje stopnje, a tudi ta je tukaj, da lahko skozi telesno resničnost prepozna globlji nivo tega, zaradi česar je tu, na Zemlji. V tej dvojnosti, ki nam je ponujena v upravo, je namreč z veliko jasnostjo videti nasprotja in ravno nasprotja so ta, zaradi katerih smo tu, na Zemlji.

Preden se seveda gremo učit o nasprotjih, se je dobro pozanimati, kaj se učiti. In s tem nam na zelo dober način postreže življenje samo, le izbrati moramo. Ko izberemo se je dobro pozanimati, kako se to učiti in ko vemo kako se učiti se je najprej potrebno vedeti kako se odučiti, ker če se ne vemo odučiti, kako pa se bomo lahko učili nečesa novega, ki nas pelje še globlje v zaznavo tega, kar smo se prišli naučit.

Vir slike

Ko prihaja iz glave je trdo, umsko. Ljudje bi morali govoriti iz srca, mehko, čustveno. A ne čustveno iz glave, temveč čustveno iz bitja, ker če ne prihaja iz bitja, je to nagovor uma in ne tistega, kar želi bitje sporočiti.

Vsak človek ima um, težava je le v tem, da ga nekateri uporabljajo preveč intenzivno. In ko ta intenzivnost naraste v vsakodnevni pojav, je to rinjenje. Naše bijte se umakne, umakne se tistemu, kar sili. Da, naše bitje ni vsiljivo, ne rine. Noče poškodovati nikogar in besede, ki prihajajo samo zaradi besed, so ranljive, brez globlje vsebine in ne dajejo iz sebe tistega, kar bitje rabi.

Tu, na svetu smo zaradi deljenja globlje vsebine, ne toliko zaradi vsakodnevnih floskul, ki so naperjene na rekombinacijo že usvojenega. Ljudje to namreč zelo radi počnemo. Šlo smo celo tako zelo daleč, da nam je rekombinacinja ustaljenega, vsakdanjega vrveža postala tako domača, da samo še opazujemo in opisujemo to, kar je že znano. Bojim se, da bi nas prevelo nekaj, kar je neznano. A naše bitje, to, kar je v njem, to je vedno sveže, neznano.