Vir slike

Svet, ki ga imamo znotraj, v naši glavi, umu, čustvih, mislih ni le svet, ki samo obstaja in plove. Plovba naših misli, čustev in vsega ostalega, kar se nam pojavlja v zavestnem stanju je pogojeno z notranjo potrebo. Je potreba, ki prihaja od daleč, daleč, daleč.

Vsak od nas je nekje nastal. In ta nekje ni v spermijih in zigotah. Ne mnogo prej je prišlo do tega, da smo se formirali. Ko ja nastal svet, vse kar je. Ko je vse začelo obstajati.

Kaj pa je pravzaprav obstoj? Obstoj je nekaj, kaj je zelo osebnega, nekaj kar vsak od nas doživlja znotraj sebe.

Ne gre se toliko za to, kar je zunaj, objektivno, nekaj kar nastaja in izgineva. Ne, gre se za naše subjektivno dojemanje tega, kar pač dojemamo. Ta naša izkušnja je, kako naj povem, na, »osebna« in tega ne more opisati nič objektivnega.

Vir slike

Južno Afriški šaman z imenom dr. Malidoma Patrice Some ima drugačen pogled na mentalno bolezen v primerjavi z ljudmi v zahodnem svetu, kjer se osredotočamo na patologijo in na idejo, da je obnašanje, ki ga prikazuje le-ti, ki so jim postavili diagnozo nekaj, kar je potrebno zaustaviti.

Dr. Some predlaga, da je to, kar imenujemo depresija, bi-polarna motnja, psihoza in šizofrenija morda globoka preobrazba v zavesti in nujen korak nasproti razvoju človeka.

Dr. Some in ljudstvo Dagara podpirajo šamanski pogled, ki pravi, da je mentalna bolezen »rojstvo zdravilca«. Verjamejo, da je bila ta oseba izbrana kot medij za sporočilo skupnosti. Ker zahodnjaki vidijo kot »mentalno bolezen«, vidijo ljudje iz Dagara ljudstva kot »dobro novico iz drugega sveta«.

Vir slike

Obstajajo štirje možni pristopi, o katerih lahko govorimo in postavimo odnos med zavestjo in kako se le-ta nanaša na svet vključno z vašim lastnim telesom in umom.

Prvi prevladujoči pogled v svetu na to stvar, ki ga ima znanost pravi, da zavest izhaja iz objekta. Objekt je primaren, materija je primarna in iz tega izhaja zavest, kot sekundarni fenomen.

Splošen pogled v svetu.

Snov je v planetih in zvezdah in potem nekako nastane življenje in nekako živa snov v bolj razvite oblike, razvija možgane in živčni sistem in v tem možganih in živčnem sistemu, še enkrat, čudo, se pojavi zavest.

Vir slike

Primerjava med občutki, ki si želim in med temi, ki mi jih daje življenje

Željeni občutki izvirajo iz našega razmišljanja, so naš ideal, s čim želimo, da nas življenje obdaruje. Vendar pa ima življenje za naš včasih drugačen dar od naših želja.

Naše želje izvirajo iz našega razmišljana, torej pogleda na svet in tega, kako želimo, da bi ga doživljali. Vendar pa doživljanje našega življenja ni odvisno le od naših želja, temveč tudi iz stališča, od koder ustvarjamo želje.

Če naše želje ustvarjamo iz občutkov manjvrednosti, otopelosti, nemoči ipd., se nam morda lahko v naši zavesti prikažejo občutki, ki si jih želimo, a težava je, da jih želimo v življenju čutiti povsod. In ker že začnemo z napačnim izhodiščem, torej iz občutkov manjvrednosti, otopelosti, nemoči ipd., in jih kot take čutimo v našem telesu, kot svoje, je vse kar lahko izgradimo kot svoje občutke nekaj, kar položimo ali zgradimo nad njimi.

Vir slike

Človek, ki ni iskren, ne more videti resnice. Le-ta se mu zakrije vedno, ko pomisli, da bi jo moral izraziti in tisti, ki živijo samo v razmišljanju, ne tudi in predvsem v čutenju so zelo nagnjeni k temu, da toliko ne čutijo, temveč da dajejo prednost mislim.

Prejšnji evolucijski cikel je bil zelo usmerjen v racio, čustva niso bila toliko pomembna. Usmerjen je bil v učinkovitost preko jasno definiranih pravil, ki so bila več manj razumljiva vsem. Vendar pa svet se spreminja.

Pri vzpostavljanju dobrih odnosov in predvsem pravilnih odnosov iz katerih lahko pridobimo vsi je čutenje sebe zelo pomembno. Obrat v paradigmi s katero smo prej gledali na svet, je začel rojevati mehke elemente, kjer smo poleg sočloveka začeli skrbeti tudi za naravo, druga živa bitja ipd., vse z namenom zagotavljanja primernega življenjskega okolja tudi za njih, kajti vedno bolj se zavedamo, da ne moremo preživeti sami. Tudi oni morajo preživeti, če želimo preživeti mi.

Vir slike

Ljudje dostikrat pojemo kako stvar, ki nam ne preveč po godu. Še več, pojemo stvari, ki na redijo, ki nas tolažijo, nas delajo močne, neustrašne. A kaj pravzaprav s tem počnemo?
Vedno ko nekaj vnesemo v sebe, vnesemo del kvantnega polja, del energije, ki se nahaja tam zunaj in jo ponotranjimo. Nekateri to počnemo tako, da jo potem zadržimo, drugi spet ne. A temeljna težava je, da je to nekaj znotraj nas in naš biološki računalnik je tisti, ki preobrazi to vsrkano energijo v nekaj drugega, kar potem prav tako naš biološki računalnik, ki mu pravimo tudi telo, izloči.
Kvantno polje ni nekaj, kar je zunaj nas in to samo opisujemo z našim umom. Ne kvantno polje je to, ki prežema čisto vse, tako nas, ko predmete, kot vesolje. To ni nekaj, česar se lahko dotikamo, mi smo kvantno polje. In zanimivo je dejstvo, da to kvantno polje, njegove manifestacije, telesa, misli, čustva, ki se pojavljajo v tem kvanten polju, da jih lahko opazujemo in merimo.