Vir slike

Človek, ko je rojen, no ne vem, če je ravno tako čist, kot o tem govorijo. V telo, v svoje majceno telo pride kot duša. A od kje? Sigurno mora priti iz nekega prostora, kjer obstaja želja. In četudi ni temu tako, ga nekaj vleče, da se ponovno inkarnira. In volila, inkarnacija je tu.

Duša, kakršnakoli že je, pripotuje. A ne po poti. Pot se tukaj le zdi iluzija, kajti nekako se tisti, ki se naseli v nekaj, po doktrini, ideologiji dvojnosti, mora potovati. Še več, mora se naseliti, ker kako bi potem prišel nekaj in tam ostal?

Da v svetu dvojnosti vsi potujemo in gremo ter ostanemo nekaj časa. In potem gremo naprej. Vsaj tako se zdi. Vendar pa mora biti globlja resnica in kvantna fizika ji je na sledi.

Kvantni fiziki, oz. fiziki, ki se ukvarjajo z naravo dvojnosti in naravo tega, kar nastaja, se vsekakor dobro zavedajo, da obstajajo sile, ki jim niso kos. Še več, začeli so odkrivati, kot je to povedala že slavna prerokinja Vanga, ki je živela do pred nedavnim v kar privrela in omogočila njen napredek.

A od kod prihajajo ta spoznanja, saj mnogo znanstvenikov, umetnikov ipd. pravi, da so imeli vizijo, preblisk, nočno potovanje, pogovor ipd.?

Vir slike

Kaj ti bo potencial, če ne moreš udejanjiti svojega? Seveda, vsak ima svojega, a kako ga udejanjiti? Je to s tem, da sledimo drugim ali je to s tem, da sledimo sebi, medtem, ko nam drugi svetijo na njihovo pot? Verjetno nobena od teh opcij ne drži. Svoj potencial moramo najti sami, pa ne samo najti, temveč iti po poti, da ga udejanjimo.

Je že res, da nam drugi kažejo našo pot. Pa nam res ali se samo skozi svojo svetlobo morajo prebijati, da bodo prišli do tja, kamor so sami namenjeni?

Vsak od nas ima svojo svetlobo, kar je res, tako dolgo, dokler svoje svetlobe ne pozabi. Seveda, da jo ima tudi takrat, saj je to njegova lastna svetloba, a kaj se dogaja, če pozabimo sebe, je to, da začnemo potovati v smeri nekoga drugega, pa tega niti en vemo.

Vir slike

Znotraj nas je Yin, Yang, znotraj vsakega od nas. En aspekt je zunaj, drugi znotraj. In ko gremo preveč navzven, potem se ne manifestira tisto, kar je znotraj, vsaj ne na tak način, da bi nas podpiral v tistem, kar si od znotraj želimo. Pa is res želimo zunanjega skozi notri ali pa je pomembno, da smo znotraj in skozi to, kar je znotraj doživljamo to, kar je zunaj?

No, pa poglejmo?

Naše bitje je znotraj, nikoli zunaj. Prihaja iz enosti, torej od tam, kjer je samo eno. Torej ne dvoje, kar je zunanji svet. In kar je zanimivo, hlepimo po zunanjem, torej po tistem, kar je zunaj nas, kar nam daje občutek dvojnosti, da bi lažje odkrili to, kar je znotraj.

Naš um, čustva, občutki, misli ipd., namreč misli, torej »misli«, da če bo imel več za razmišljati, misliti, da bo lažje odkril to, kar je znotraj. Pa je temu res tako? Kajti um je že tako ali tako omejen, del zavesti, ki je zelo omejen, torej del zavesti, ki ni čista zavest.

Vir slike

Premišljujem o ljudeh z manj priložnosti. Kdo sploh oni so. So tisti, ki pač ne morejo poskrbeti sami zase ali je to popolnoma druga kategorija življenja, ki se prikaže, ko odstraniš senco? Verjetno so malo tega in onega. A kdo pravi, da to nismo tudi mi, ki se imamo »kao« za normalne, funkcionalne ali kakršnekoli že pač?

Vsak od nas ima kar pać ima, a to ga ne dela ne boljšega, ne slabšega, temveč le drugačnega od vseh ostalih. Sicer pa smo drugačni, pa kakorkoli že to obrneš. To, da moramo biti isti, to je konstrukt družbe. In družba nas tudi na ta način rangira.
Ti si ok, in ti nisi…

Zanimivo. A kdo je pravzaprav tisti, po katerem se vsi zgledujemo? Je to Janša, Tito, Marksisti, Kapitalizem? Ali pa je to kar neka izmišljena kategorija, ki hoče oblikovati smernice narave. In kdo smo sploh mi, da govorimo naravi, kaj je normalno ali kaj ni?

Ljudje smo zelo zanimiva bitja, bi pač želimo, kar želimo. Te želje so rezultat naše drugačnosti. A kdo je pravzaprav drugačen od kogarkoli drugega? Vsi imamo v sebi svoj nativni občutek, da smo živi. Vsi čutimo to, da znotraj nas struja nekaj, kar nas poživlja. Nekateri temu pravijo življenje, drugi spet elektrika, tretji se nanj nanašajo kot na zmožnost komunicirati, a še vedno smo vsi enaki.

Vir slike

V svetu kjer smo, vlada dvojnost. In tako kot imamo resnično znanje, poznamo tudi znanje, ki je resničnemu nasprotno, torej neresnično. A zakaj se pravzaprav gre? Eno nam govori o našem bitju in o nas samih, drugo pa o tem, kar mi nismo. In pogostokrat se to meša, ker smo preveč indentificirani s tem, kar se nam zdi očitno.

Ljudje jemljemo »zdravo za dano« sebe. Mislimo, da smo mi to, kar čutimo, kar mislimo, čustvujemo, kar doživljamo. Pa smo res?

O tem kdo je naše bitje ne moremo razpravljati v gostilni, niti na tržnici, čeprav so tudi ta mesta primerna za neke debate. Ne, to je prostor, ki ga lahko najdemo samo mi sami. Gre se pravzaprav za našo individualno izkušnjo biti.

Vir slike

Vsi to počnemo. Zrcalimo. Razlika je samo v tem, da smo eni bolj občutljivi, drugi manj. In pri tem se pojavi težava, saj ne moremo razumeti drugega, ker je naša izkušnja, naša unikatna in nikoli se ne poizkušamo vživeti v to kar je izkušnja drugega. To ali se zgodi spontano, ali pa ne, vendar pa je ravno ta izkušnja drugega odgovorna za to, da lahko razumemo, kaj se pravzaprav dogaja.

Kako bi naj človek razumel drugega človeka, če ravno ne preko zrcaljenja tega, kar drugi doživlja? Vsi mi smo bitja dvojnosti in prav to kar se dogaja v drugem, se dogaja tudi v nas. Razlika med nami je samo v tem, če si dovolimo drugega začutiti ali pa je naš fokus popolnoma druge.

Ljudje smo raznovrstni, saj smo prišli na ta planet izkusit vsaj svojo lastno izkušnjo, a če ne vidimo, da čutimo drug drugega, da preživljamo izkušnje drugih ljudi. Vsak od nas ima namreč sposobnost zrcaljenja, kar je pokazala tudi nevrologija in nevrokognicija, saj so odkrili znotraj nas nevrone, ki so odgovorni za zrcaljenje tega, kar je drug človek.