Dobrodošli na Tomaževi strani

Namen te strani je opis Tomaževega dela.

Na njej najdete vse kar je povezano z njegovim delom, gibanjem, seminarji, delavnicami. zdravljenjem, spreminjanjem resničnosti...

Splošni pogoji

Z registracijo na stran potrjujem, da se prijavljam tudi na splošne novice, s prijavo na e-novice pa še na regionalne novice in dogodke, ki jih izberem v padajočem meniju.

Prijavite se

Novice - prijavite se!

Naročam se na e-novice, ki se dotikajo dogodkov v vaši regiji in na splošne novice
Izberite regijo, kjer živite:
Prijavljam se in strinjam s pogoji

Oh, ta zrcalni nevron (2) | Zavest

Vsi to počnemo. Zrcalimo. Razlika je samo v tem, da smo eni bolj občutljivi, drugi manj. In pri tem se pojavi težava, saj ne moremo razumeti drugega, ker je naša izkušnja, naša unikatna in nikoli se ne poizkušamo vživeti v to kar je izkušnja drugega. To ali se zgodi spontano, ali pa ne, vendar pa je ravno ta izkušnja drugega odgovorna za to, da lahko razumemo, kaj se pravzaprav dogaja.

Kako bi naj človek razumel drugega človeka, če ravno ne preko zrcaljenja tega, kar drugi doživlja? Vsi mi smo bitja dvojnosti in prav to kar se dogaja v drugem, se dogaja tudi v nas. Razlika med nami je samo v tem, če si dovolimo drugega začutiti ali pa je naš fokus popolnoma druge.

Ljudje smo raznovrstni, saj smo prišli na ta planet izkusit vsaj svojo lastno izkušnjo, a če ne vidimo, da čutimo drug drugega, da preživljamo izkušnje drugih ljudi. Vsak od nas ima namreč sposobnost zrcaljenja, kar je pokazala tudi nevrologija in nevrokognicija, saj so odkrili znotraj nas nevrone, ki so odgovorni za zrcaljenje tega, kar je drug človek.

Odkrili so, da jih ima vsak človek različno število, pa seveda tudi na drugačnih mestih, a največ so jih odkrili v možganskem korteksu in v srčnih živcih. To, da so jih v glavnem odkrili samo tam, še ne pomeni, da se nahajajo samo tam, saj iz naše lastne izkušnje izhaja, da čutimo druge ljudi, njihove bolečine, občutke. In vsekakor vse to ne izvira samo od tam.

Če bi bolj prisluhnili sami sebi, ne tistih, ki nam govorijo kakšni smo in kako delujemo, bi to vedeli sami, saj bi to začutili vedno ko se zgodi. Tako pa je naš fokus usmerjen preveč navzven, da bi čutili, to kar se dogaja znotraj.

Za kaj takega ni potrebno biti ekspert, a glede na to, koliko ljudi imamo na Zemlji, se znanost, pa tudi dobršen del duhovnosti ukvarja preveč s tem, kar je na površini. Zato pa je tudi naše čutenje usmerjeno navzven. To, da meditiraš, še ne pomeni, da greš globoko v sebe. To samo kvečjemu pomeni, da si na poti prepoznati to, kar se nahaja znotraj nas samih.

A če so v meditaciji, v raznih kontemplacijah in drugih vajah, ki peljejo navznoter, le-te preveč obrnjene v misli, čustva, občutke ipd. preveč opazujemo to, kar opisuje zunanji svet. Da bi te vaje prinesle večjo korist je pravzaprav potrebno našo pozornost usmeriti navzonter in to na tak način, da misli, čustva, občutki, spomini začnejo izginjati.

Namen teh vaj je, da ko prideš iz njih, da ostaneš notranje umirjen, vsaj toliko časa, dokler se mir in spoznanje, ki smo ga tam dosegli na prezrcali v nas same, od zunaj, torej iz našega višjega jaza.

Mnogo ljudi meditira, pa se niti ne zaveda kako pomembno je prenehati opazovati misli, postati brezbrižen do njih, kajti le takšna meditacija te lahko odpelje globlje. In če te globine ni, potem pač ni potrebnega poriva od znotraj, da bi lahko prišlo do spoznanja.

Vsi, ki se z nečim ukvarjamo meditiramo, tudi tisti, ki ne meditirajo, saj je človeška narava takšna, da pravzaprav skozi opazovanje svojih misli, občutkov, čustev ipd. vse to čez nekaj časa začenjamo razumeti v drugačni luči. In če ne tudi prav. A če tega ne razumemo v drugačni luči, se temu pravi, da se vrtimo v krogu.

Namen meditacije in življenja samega je skozi svoj pogled na to kar dojemaš iti globlje. In če si tega ne dovolimo, je globina zelo vprašljiva. Premlevamo namreč misli, občutke, čustva, spomine in namesto, da bi jih izpustili, smo se naučili, da jih držimo, zadržujemo. In kje je tu problem?

Ni ga, a tisti, ki se držijo tega, kar jim je že znano, ne morejo prinesti v svoje zavedanje nečesa popolnoma novega. Popolnoma novo je zelo pomembno za napredek tako posameznika kot družbe oz. nacije v katere se nahajamo.

Če torej ne razvijemo oz. odkrijemo nečesa novega, če se ne spremenimo v boljšega, popolnejšega človeka, še vedno zrcalimo to, kar smo bili in kar smo. In kje je tu težava?

Težava je v tem, da če je človek vodja ali se ima za vodjo in na ta način izvaja določene prijeme, ki se zdijo kot prisila, odrivanje, manipulacija, potem to oddaja od sebe. In ker smo ljudje bitja, ki zrcalimo, eden tako, drugi pač drugače, nas to kar oddaja ta, ki nas vodi, vsekakor zadeva, saj se nas dotika, to vpijamo, nenazadnje postajamo takšni kot je on.

Ves ta stres, ihta in naglica, potreba po manipuliranju, zavajanju in še marsičem, ki se jo da čutiti v zraku, med ljudmi, partnerji, družinskimi člani, sodelavci danes je delno tudi posledica tega, kar nam komunicirajo ti, ki nas vodijo (op. vodijo državo, skupnost in skupnosti). Vsekakor delno v tem, kar se čuti vidimo njih, njihov odnos do sebe in do tistih, za katere bi morali oz. skrbijo.

To kar ljudje čutimo so njihove potrebe, njihovo zavajanje, seveda pa tudi svoj odnos do sebe iz katerega na moremo, ker nas nobeden ni učil kako od tam. Niti prepoznati ne vemo svojega lastnega odnosa do sebe, kako naj bi sploh vse to zdravili.

Izpustiti nek del nas, ki se nahaja znotraj nas oz. naših družin že dolga tisočlejta je zelo težko, vendar pa ko volimo, bi se lahko zavedali, da tisti, ki nas vodijo, da tudi vplivajo na to kako vidimo sebe. Zgodovina nam kaže, da lep govorec in izgled, človeška funkcije, še ne pomeni, da je človek sposoben.

Vsekakor bi bilo dobro prevetriti človeško osebnost, njegove namene, predvsem pa usmeritve, ko se odločamo za te, ki nas vodijo. To, kar se dogaja v tem trenutku v družbi je namreč pohod v globoko depresijo, tako posameznikov, kot celotne družbe.

Prestrašenost, s kateri nas hočejo podrediti znotraj nas prebuja vso staro preteklost in nespoštovanje, ki smo ga vsrkali v sebe tekom vseh teh let, ko smo bili zavojevani, razvrednotovani in poniževani. Namesto, da bi naši vodje to izkoristili in obrnili ploščo, da bi se narod lahko pozdravil, izkoriščajo svojo plat zgodbe sebi v prid.

Problem ni, da to izkoriščajo za bogatenje, nelegalne dejanja, ki služijo samo njih, čeprav tudi. Velika težava je, da na enak način tudi vzgajajo svoje ovčke, množice. Vsak od nas nekaj »faše«, tu ali tam.

O temi, ki je v tem času prisotna se pogovarjamo v družinah, s prijatelji, na sprehodih, v kafičih, delovnih okoljih, polni pa so tudi mediji. In ker se je v nas preko zrcaljenja vžrlo vse to tekom dolgih let, ko smo bili izpodvrženi takšnih in drugačnim totalitarnim in malo manj totalitarnim sistemov.

Pod tem vodstvom in še mnogimi drugimi naša družba preigrava kolektivni vzorec iz katerega ne moremo. Za hlapce narejeni, za hlapce storjeni, hlapci… In seveda tudi tisti, ki vodijo, še enkrat hlapci.

Namesto, da bi se, ko prihaja do tega, da moraš izvoliti novo vodstvo povezali s samo in svojim bistvom ter dolho poslušali kdo je pravi, se ozremo na nasmešek, obljubi in obleko in izberemo. A ob tem je dobro ne pozabiti, da izbiramo pravzaprav to, kar se moramo naučiti. Predvsem o sebi in odnosu do sebe in drugih. Pa to rabimo?

Tomaž Flegar, Ponedeljek-Petek 9h-17h Grič 32, 1000 Ljubljana-Brdo * GSM: 041 890 078 * tomaz.flegar@gmail.comtomaz.flegar@gmail.com
Onewer