Vir slike

Biti ne navezan, odvezan od tega, kar si želi druga stran oz. kaj druga stran je in bo, je eno največjih daril, ki ga lahko daš drugi strani. Pa to ne zato, ker je svoboden, temveč zato, ker lahko počne, kar si želi.

Doseči to stanje je v materialnem svetu in svetu, kjer skorajda vsi projicirajo na drugega, zelo težko, a ne neizvedljivo. Kar je naloga vsake duša, predvsem pa in tudi staršev pa je to, da se naučijo kolikor se le-da biti objektivni in da ne delujejo iz svoje notranje nuje, da bi se otroka rešili, da bi poskrbeli zanj ali karkoli drugega.

Kajti če ravnajo z otrokom iz svojih potreb, potem bo otrok sicer mogoče tak, kot oni, a nikoli ne bo imel svobodne volje, da bi v svojem  življenju izrazil, to kar si v resnici želi. Vedno bo okoli sebe in v sebi čutil potrebo, da drugi z njim ravnajo na način, da mu govorijo, kaj naj počne.

Vir slike

Kaj je pravzaprav preobrazba? Vsak od nas jo dojema drugače, a ne glede na vse ima isti koren in vodi do istega. Do novega razumevanja, ki in odvisno od preteklega znanja ali izkušenj.

Kako ne, boste rekli, saj pa to kar smo se naučili, to je del nas, kako lahko izgubimo del nas, ki je del nas? Težava pri preobrazbi oz. velika priložnost prave preobrazbe je v tem, da se razkroji tisto, kar nas je prej definiralo.

Mnogo ljudi misli, da če se naučiš novo stvar, da boš razumel več, kar je na neki način res. Težava pri tej zgodbi pa je sledeča. Tisto, kar je že naučeno in kar te vodi in vleče že od prej, tisto ostane not v umu, celicah, v telesu. In da bi lahko v popolnosti živeli svojo »preobrazbo« je potrebno to pozabiti.

O tem kako pozabljati nas uči življenje, hoditi je namreč le potrebno po njem. Pa ne samo to, kajti s hojo samo, se stvari ne brusijo. Kar pa je potrebno, pa se je aktivno vplesti v življenje samo in dovoliti, da se stvari, ki nas bremenijo iz preteklosti zapustijo.

Vir slike

Zemlja nas uči spoštovati meje, pa ne glede na to, če so vse teorije zarote res ali ne. V vsakem primeru je bilo nekaj navdihnjeno iz Njene strani, da bi se zgodilo to, kar se dogaja.

Vsak od nas vsakega navdihuje s svojo prisotnostjo, s svojimi besedami, čustvi, a ko je potreba po tem, da je ta navdih vsiljen, porinjen v drugega, potem se krši njegova meja. Kaj pa je njegova meja, njegov osebni prostor?

Zemlja to dobro ve, saj nas je ustvarila, dala nam je pogoje, da se razvijamo. In če ne vemo, kdo, komu in zakaj, potem ne moremo vedeti, o čem točno govorim. A ne glede na vse, ima vsak svoj osebni prostor.

V zunanjem svetu, v fizičnem, ga zaznavamo kot dotik, poriv, v malo subtilnejšem, odriv, nekateri pa gredo celo tako daleč, da drugemu vsilijo del sebe, da več ne vidi sebe. V zunanjem svetu je to fizična opna, v subtilnejšem pa čustvena, intelektualna, vzročna ipd.

Vir slike

Delati dobro otroku je zelo vprašljiva stvar, še posebej, če starš čuti le sebe in svojo bolečino ločenosti in ga v nobenem primeru ne zanima otrokova svobodna volja ali zavestna odločitev. Je že res, da otroci delajo napake, in jih vedno bodo, a to je pravzaprav namen biti otrok.

Otroci morajo delati napake, se učiti iz svojega lastnega življenja. To je eden od načinov, kako se lahko naučijo biti človek. Če imajo seveda modre starše, jim je pot tlakovana nasproti temu, kar si želi njihova duša, če pa malo manj modre, take, ki preveč gledajo na svet in popuščajo svetovnim pravilom in trendom v svojih odločitvah, pa včasih njihove odločitve za to, akm bi usmerili svoj naraščaj niso najbolj usklajene z dušo otroka.

Vsak človek ima svobodno voljo in tako je prav, hkrati pa tako tudi mora biti, a če te v otroštvu preveč usmerijo v poslušanje drugih za to, da boš ti uspel, začne otroška svobodna volja kopneti v prilagajanje drugim.

Vir slike

Zemlja nas uči biti v naši lastni energiji, kajti ne bomo se naučili, drugače ne. Svet v katerem živimo je svet prestopanja mej, socializacije druženja. Pa da ne boste narobe razumeli. Z združevanjem skupnih potencialov pri kreaciji skupnega, lepšega svet ni čisto nič narobe. A težava nastane, ko hočemo biti vehementni in drugim govoriti, jim vsiljevati kdo so.

Ko drugemu govoriš kdo je, ne narediš nič kaj dobrega. Zemlja samo želi biti to, kdo je, pa ne laufa. Ljudje je nenehno govorijo, ji vsiljujejo s svojim delovanjem, mišljenjem, kdo naj bi bila. Jemljejo ji kri, sekajo njene kocine, ranjujejo njeno kožo.

Seveda ljudje to počnemo z namenom »višjih ciljev« in »človeške superiorne evolucije«, a Zemli je vseeno. Vseeno ji je kaj mi mislimo, kaj počnemo. Želi samo biti. In dokler bomo lahko živeli v sožitju, sobivanju, kjer se ne bomo preveč motili in ranjevali v jedru tega kar smo, bo v redu, vendar pa sedaj, sedaj je šlo že krepko preko te meje in Zemlja se je odzval.

Vir slike

Ljudje, ki hodijo za močjo, kaj hitro odkrijejo, da je moč varljiva. Slepilo namreč, ki ga projicira na svet in na to kar se znotraj njega dogaja je lahko prav uničujoče, tako za posameznika, kot za vse nas. In če nismo pri tem pazljivi, nas življenje kaj hitro brcne v drugo stran. No, vsaj pri duhovnosti je tako, daj ne želi, da se preveč umažemo, preveč popacamo in da preveč skrenemo iz svoje poit.

Je že res, da to včasih lahko traja tudi več življenj, pač v skladu s tem kako močno smo zagozdeni v neki smeri, a potem močan udarec kaj hitro spremeni naš tok, da začnemo videti s pravimi očmi.

A vedno temu ni tako, moramo narediti še toliko in toliko napak, da bomo lažje videli, se lažje dotikali tistih delov sebe, ki ob napakah najbolj trpijo. Vse z namenom, da bi lažje prepoznali, ker ko prepoznamo, bo pot, da se odmaknemo od skušnjave dosti lažje dostopna.

Vsakokrat, ko podležemo skušnjavi in se potem izkaže, da stvar še vedno ni prav, smo bližje k cilju, kajti nekaj v nas ustvarja močnejši in močnejši odpor, vse dokler…

Odpor je čudovita stvaar. V fizičnem svetu namreč vidimo, kaj povzroča od- oz. upor. Stvar se tako dolgo brusi in pili, dokler, če ni prava ali primerna, ne razpade. Za pravo stvar zase že poskrbimo, da je trajna, razen če smatramo, da je to, kar smo dobili oz. kar se brusi nekaj, kar je potrošniško, namenjeno propadu.

Stvari, ki so namenjene propadu bodo tako ali tako itak enkrat propadle. Vse kar je stalno je naša duša in če se preveč ukvarjamo s stvarmi, ki so namenjen propadu, potrošimo za vzdrževanje le-tega preveč energije, ki bi ob usmeritvi drugam prinesla boljše rezultate.