Veliko ljudi se z željo po pomoči postavi nad vas in vam želi pomagati. Kaj je pravzaprav postaviti se nad nas, nad naše čutenje nas in nad to kamor gremo?
Postaviti se nad nekoga, če mu želiš na kakršen koli način pridonseti k temu, kar on je, med tem, ko te niti še ni ali te sploh ne bo prosil. Tudi če mislite, da nas bo, je dobro počakati, saj ima vsak svoj način doživljanja sebe, in ne more nihče z gotovostjo reči, kaj kdo je.
Biti to kdor si pomeni, da si 100% to kdor si, pa četudi nimaš pojma kako naprej ali kje si. To ne pomeni, da moraš nekomu pomagati bolj postati to kar je, če tudi je že najboljša ali najslabša verzija sebe. Ker preprosto ne veš. Ne vaš kakšen mora biti. To je le tvoj um, tvoj pogled na življenje, na svet, na dogajanje.
In četudi začutiš, da nekdo rabi pomoč, kako pa veš, da to ni le občutek v tebi?
Je že res, da smo ljudje obdarjeni, vsi mi, z nekim čutom, ki nam pove, kaj je za nas res in kaj ne. Vendar pa tega 100% ne vemo za druge. Še posebej pa tega ne vemo, ko nas nekaj znotraj nas nagovarja, da drugi rabi pomoč.
Ta nagovor lahko pride iz naše lastne potrebe, ker smo takšni, da želimo pomagati, iz reakcije na to, kar se čuti ob onem drugem, ki nekaj počne, dela, izvaja, razvija. Ta človek ima večino krat že razvito svojo verzijo sebe. Če je pa nima, pa je pot po življenju njegova lastna pot, da jo prehodi. Četudi mora sam zaprositi za pomoč.
Ponujati nekomu nekaj, ker mi to tako čutimo, je lahko dvorezen meč. Najbolj je to očitno, ko mora, ker tako čuti, posameznik sam za sebe izvajati nekaj, delati na nečem. In takrat vsekakor ni zaželeno, da mu mi uletimo z našim lastnim predlogom, saj ga ne zanima.
Še več, morda je ravno pred tem, da bi dokončal svojo notranjo izgradnjo tega, na čem dela. Vsak sam si mora izgraditi svoj omot tega kar gradi sam, saj so primesi drugih ljudi enako, kot da bi mešal v steklo, ki ga želiš imeti popolnoma prosojnega, da bi videl skozenj, zmajčke, rožice, romantiko, prah, saje.
Seveda obstajajo takšni, ki si potihoma želijo pomoč. Vendar pa to morajo izraziti. Ker če nekoga čutimo, da mu naj pomagamo, morda s tem samo nagovarjamo svoje čutenje, potrebo, da bo nekdo zadovoljen ob nas ipd.
Vedno je dobro biti ponižen, počakati in dovoliti, da se iz vsake situacije izcimi, kar se pač hoče. V nasprotnem lahko pride do težkega mešanje med tem, kar je na strani tistega, ki je pobudnik dejanja, projekta, izvajanja in med tem, kar kdorkoli želi vnesti v to isto stvar.
Ne pravim, da ne obstajajo kreacije, ki so “lepše” ko so pomešane, izražene skozi mešanico. A večino časa moramo sami narediti to, kar je za nas v redu in pravilno.
Ne glede na to, če oni iz zgornjega primera potrebuje pomoč ali ne, vendar se tudi on mora naučiti hoditi po življenju sam, brez pomoči drugih in sabotirati nekoga, ker mu ti hočeš povedati ali dodati kaj svojega, kot to ti vidiš pri njegovi kreaciji, je potreba, da se pomešaš ali da vidiš sebe v njegovi kreaciji.
Namesto tega, je zelo dobro, da vidiš njega kot sebe, kot mogočnega kreatorja, ki ve za kaj se gre in s čim se ukvarja in da bo tudi njemu uspelo, kot uspeva tebi. To je najboljša pot.
