Dobrodošli na Tomaževi strani

Namen te strani je opis Tomaževega dela.

Na njej najdete vse kar je povezano z njegovim delom, gibanjem, seminarji, delavnicami. zdravljenjem, spreminjanjem resničnosti...

Splošni pogoji

Z registracijo na stran potrjujem, da se prijavljam tudi na splošne novice, s prijavo na e-novice pa še na regionalne novice in dogodke, ki jih izberem v padajočem meniju.

Prijavite se

Novice - prijavite se!

Naročam se na e-novice, ki se dotikajo dogodkov v vaši regiji in na splošne novice
Izberite regijo, kjer živite:
Prijavljam se in strinjam s pogoji

Oh, ta zrcalni nevron | Zavest

V možganih in še povsod drugje, smo prepredeni tudi z zrcalnimi nevroni, ne samo z nevroni, ki prenašajo elektriko skozi organizem. Ti so odgovorni, da prevzamejo lastno iz okolice, in jih prenesejo v našo notranjost. To sedaj že ni več velika znanost, saj je prešlo iz znanstvenih krogov en nivo nižje, torej v splošno znanje množic. Vendar pa se tu ne konča.

Signal je namreč zaznan, se pretvori v električni impulz in potem kot električni impulz potuje. A kam pravzaprav, če električni impulzi nimajo nekih lastnosti. Znanost pravi, da v možgane, kar vsekakor drži, vendar pa kaj se z njimi tam dogaja?

No tega nihče, vsaj iz znanstvenih krogov, ne ve. Za njih je to kar dojemamo kot um nekaj, kar je tudi rezultat biološkega procesa, torej nekaj, kar seva iz naših možganov in potem tudi to zaznavamo kot subtilnejši svet misli, občutkov, idej, zamisli, čustev. Pa je temu res tako?

No, pa poglejmo ali je bilo prej jajce ali kura?

Človeška narava, vključno z zavedanjem samim obstaja, ne glede na to, če človek spi, sanja, globoko spi. Kako torej lahko možgani, če so v vseh teh stanjih speči, prebujajo  vsa ta čustva, občutke iz sveta, katerega doživljajo notranje. Morda je sicer en del njih aktiven, sicer pa tudi znanost tega ne ve.

So torej možgani nosilci tega, kar se ustvarja v njih? Ta del je sicer neraziskan, vendar pa sodobna znanost ve, kako vplivati na možgane preko zdravil, da se pozdravijo, da se zablokirajo določene funkcije in procesi, ve tudi uspavati možgane.

Vse to so funkcije antipsihotikov in narkotikov. A kljub temu, da so možgani togi, onemeli, otopeli, da ljudje še vedno doživljajo neke procese. Naša kognitivna narava ni omejena samo na možgane. No, pri nekaterih je, torej tistih, ki se ne zavedajo v precejšnji meri svoje visoke narave.

Bolj smo ujeti v možganske paradigme, v mehanično razmišljanje, v instinktivno odreagiranje, bolj smo ujeti v umu. V tem primeru funkcije našega uma zelo nadzirajo stvari, da se ne bi odvile na drugačen način, kot si to mislimo.

A kaj pravzaprav misli? Kdo je to znotraj nas, ki ustvarja misli, čustva, občutke, če vsi ti izvirajo iz naše subtilne narave? Je že res, da se vse to lahko tudi odraža na fizičnem nivoju, govorim o kognitivnem procesu, a tudi odraz fizičnega nivoja prihaja iz subtilnejšega.

Naše telo je takšno kot je prav zaradi naših misli, pogledov na svet, našega čustvovanja, spominov. Tudi delujemo v skladu s tem, kar se nam podi po glavi. A nemalokrat tudi poizkusimo nove stvari, nove načine,

Znanost je do sedaj že dognala, da se poleg DNK zapisa dedujejo tudi drugi dejavniki, torej osebnost, karakter, način odzivanja na svet, premišljevanja. Da, vsekakor je vse to iz naše materialne narave. Vendar pa je zanimivo, da obstaja del DNK, ki ni tako specifično definiran in je bolj fluiden, ustvarja bolj dinamične spojine, kot samo standarden del DNK, kjer je več manj vse predpisano.

Um je zelo dinamična tvorba, predvsem naš način razmišljanja, ki se pojavlja, kot od nikjer, tudi čustva, občutek, spomini. Nihče v znanstveni srednji tega ne ve razložiti od kod vse to vznika oz od kod vse to prihaja.

Pravijo, da ne vedo, pravijo pa tudi, da naj jim damo nekaj časa, da bodo že odkrili kaj se tu dogaja.

Dr. David Chalmers je za problem zavesti in zavestnega odzive človeka skoval termin, trdi problem zavesti in ga definira pravsem iz vidika, da se znanost osredotoča sama na trdo materijo. Še vedno je namreč velika neznanka v znanosti, kako lahko trdna materija ustvari nekaj subtilnega.

Po drugi strani pa obstaja Vedska znanost, ki je starejša od 5500 let, ki ima vse to odgovore, na katere naša zahodna znanost ne ve odgovoriti. V njenem delu se je namreč razvila joga, pa Vedanta, pa Advaita Vedanta, pa Sankia…

Vse te pa odgovore ponujajo skozi  tisočletno opazovanje uma, prav tako, kot naša Zahodna znanost opazuje pojave, da pride do spoznanj o njihove naravi. Zahodna znanost sicer ponuja Frueda, za katerega pravijo, da je oče zahodne psihiatrije in psihologije, pa seveda Junga in ostale.

A težava pri zahodu je, da kljub temu, da so ti znanstveniki imeli spoznanje tega, kako stvari delujejo, da jih je zahodna nad znanost oz. paradigma, kako bi naj potekalo življenje, potlačila. Jung, Mezner in ostali so v mnogočem eksperimentirali z duhovno manifestacijo in prenosom misli, seveda še mnogim drugim, kar izvira iz duhovnega sveta, vendar pa, kot je na zahodu običaj, močnejši povozi šibkejšega ne glede na to, če ima šibkejši prav.

In kljub temu, da zahod ve zelo malo o umu, o samih kognitivnih procesih, ki se dogajajo v umu in višje, zavrača vzhodne religije samo za to, ker so poimenovane religije. A ob tem ne smemo pozabiti, da so zahodne religije teistične, torej temeljijo na verovanje, vzhodne pa ateistične,  torej tiste, ki temeljijo na znanju.

Vam je kaj znano?

Religije, ki temeljijo na znanju.

Razlika je le v tem, da vzhodnjaške religije, ki temeljijo na znanju ne postavljajo dogem, kar bi za zahodne lahko rekli, da jih, dokler se seveda ne odkrije nekaj novega, kar je dokaz, da je to, kar je bilo trdno do sedaj ovrženo ali razširjeno.

Da pa bi lahko prišli do bistva, kaj je um in to kar se v njem pojavlja, logično, da se moramo obrniti tja, kjer je stvar bolj fleksibilna in omogoča individualno raziskovanje, saj je um zelo individualna stvar o kateri ne morejo vedeti drugi, saj se oni nahajajo izven mene. V končni stvari se gre za raziskovanje mojega lastnega občutka, ki se nahaja v meni in ga lahko zaznavam samo jaz sam kot takšnega kot je, se vam ne zdi?

Torej, moj lasten občutek, je samo moj in je 100% drugačen ob občutka drugih. Je že res, da se na primarni ravni vsi zavedamo, da smo živi, in ta del je enak za vse, vendar pa ima vsak občutek za moje bistvo, za moje življenje, za moje zavedanje mene nek drugačen odtenek, ki nam govori, kdo smo. Vsak posameznik je drugačen, to smo že odkrili in to nas moderna znanost tudi uči. Kam torej dati na skupni imenovalec nekaj, kar je v osnovi drugačno?

Tomaž Flegar, Ponedeljek-Petek 9h-17h Grič 32, 1000 Ljubljana-Brdo * GSM: 041 890 078 * tomaz.flegar@gmail.comtomaz.flegar@gmail.com
Onewer