Premišljujem o ljudeh z manj priložnosti. Kdo sploh oni so. So tisti, ki pač ne morejo poskrbeti sami zase ali je to popolnoma druga kategorija življenja, ki se prikaže, ko odstraniš senco? Verjetno so malo tega in onega. A kdo pravi, da to nismo tudi mi, ki se imamo »kao« za normalne, funkcionalne ali kakršnekoli že pač?
Vsak od nas ima kar pać ima, a to ga ne dela ne boljšega, ne slabšega, temveč le drugačnega od vseh ostalih. Sicer pa smo drugačni, pa kakorkoli že to obrneš. To, da moramo biti isti, to je konstrukt družbe. In družba nas tudi na ta način rangira.
Ti si ok, in ti nisi…
Zanimivo. A kdo je pravzaprav tisti, po katerem se vsi zgledujemo? Je to Janša, Tito, Marksisti, Kapitalizem? Ali pa je to kar neka izmišljena kategorija, ki hoče oblikovati smernice narave. In kdo smo sploh mi, da govorimo naravi, kaj je normalno ali kaj ni?
Ljudje smo zelo zanimiva bitja, bi pač želimo, kar želimo. Te želje so rezultat naše drugačnosti. A kdo je pravzaprav drugačen od kogarkoli drugega? Vsi imamo v sebi svoj nativni občutek, da smo živi. Vsi čutimo to, da znotraj nas struja nekaj, kar nas poživlja. Nekateri temu pravijo življenje, drugi spet elektrika, tretji se nanj nanašajo kot na zmožnost komunicirati, a še vedno smo vsi enaki.
Enaki kako?
Vsak od nas je namreč prišel v to življenje z namenom, da je živ, to je prva stvar. In da bi to lahko izražal, če smo že priu lastnostih, moramo izražati to, zaradi česar smo živi. Življenje niso samo električni impulzi, niso pa niti sposobnost razmišljanja. Tudi živali so žive. Da pa bi lahko to lažje prenesli, pa smo si ustvarili koncept, koncept, ki je dogma, kot mnogo dogem, mimo cerkve, o katerih ne govorimo.
Vsi smo namreč živi, vsi imamo kognitivne sposobnosti in vsi se izražamo. Vendar pa če pogledamo to, čemu pravimo življenje, je tudi to nekaj, kar mi skozi svoje oču, čute, misli ipd. doživljamo. Kdo smo torej mi?
Če seveda obstaja opazovalec, torej tisti, ki gleda stvari in tisto, kar gledamo, potem morata obstajati dva. Kako torej lahko obsojamo to, kar doživljamo, kot nekaj, kar ni v skladu s tem, kar doživljamo?
Vse namreč, kar doživljamo, je nekaj, kar lahko opazujemo. Tudi čustva, misli, če se pomaknemo korak nazaj, iz samo opazovalca zunanjih stvari na opazovalca naših kognitivnih procesov. Vsi se namreč zavedamo, da čutimo to in to in to in prav to zavedanje, da se tega zavedamo, je tisto, ki opazuje vse, česar se zavedamo.
Kako smo torej lahko krivični do tistih, ki nimajo priložnosti, da bi bili to, kar si mi za njih želimo ali predstavljamo, da bi naj bili? In do koga smo krivični? In kdo je ta, ki doživlja ta občutek odtujenosti od popolnosti?
Vsak od nas je takšen, kot je, z vsem kar je. Znotraj sebe čuti svojo edinstvenost, svoje edinstvene zmožnosti, načine odvijanja tega kar se znotraj razvija… Kako torej lahko pravimo, da je nekdo z manj priložnosti in kaj to pravzaprav pomeni?
Vsi smo prišli na ta svet, pa ne govorim o fizičnem rojstvu, temveč o tem, kar vse to opazuje, da ga izkusimo in se od njega učimo. A kako se lahko učimo, če smo isti, vendar pa drugačni?
Ravno ta sitost in drugačnost je razlog, zaradi katerega se lahko to naše zavedanje širi. In seveda se širi, k ose počuti varno, ne ko se počuti ogroženo. In kaj počnemo s tem, ko pravimo, da so drugi manjvredni? Ko druge označimo za nekaj manj?
Znotraj tega opazovalca oz. zavedanja tega, kar struje skozi nas, vznikne nekaj, akr potem glede na naš odnos do tega samega, definira to, kdo in kaj smo. Vsi namreč vemo, da ko sforsiramo čustva, misli, občutke, spomine, da nas pot našega izražanja kaj hitro odnese v smer teh občutkov, spominov…Vsekakor nas!
In ko to storimo se pač gibljemo v tej smeri, sploh da ne bi poštudirali, da ta smer mogoče sploh ni to, kam želimo iti. Pa vendar, zatiskamo si oči, silimo svoje načine, da bi naj šli tja, kajti to, kar se znotraj nas izraža mora vsekakor biti to, kar mi smo.
Pa je to res to, kar mi smo, kajti vse to, kar čutimo kot sebe, je bilo sforsirano? Tudi, ko gledamo ljudi z manj priložnosti. In takrat, no, veste kaj se zgodi s človekom, ki postane odvisnik od alkohola, iger na srečo, spolnosti.
Na neki ravni ni nobene razlike med odvisnikom od droge in odvisnikom od misli, čustev, spominov, občutkov. Oba sta odvisna in oba sledita smer, ki ji vnaprej definirajo sforsirane emocije, čustva, načini delovanja, notranji potegi. Kaj sploh je razlika?
In ko gledamo na osebo z manj priložnosti, smo avtomatsko postavljeni nas, kar je ona pod. Želimo ji pomagati zato, ker je to naučeno, želimo je ne upoštevati, ker je to naučeno, želimo je kljubovati, ker je to naučeno, a premalokrat pomislimo, da je to, kar mi čutimo znotraj sebe povsem nekaj našega in da on s tem nima nobene zveze, razen seveda tega, da nam pomaga, da razpleteno svoje odvisnosti.
