Dobrodošli na Tomaževi strani

Namen te strani je opis Tomaževega dela.

Na njej najdete vse kar je povezano z njegovim delom, gibanjem, seminarji, delavnicami. zdravljenjem, spreminjanjem resničnosti...

Splošni pogoji

Z registracijo na stran potrjujem, da se prijavljam tudi na splošne novice, s prijavo na e-novice pa še na regionalne novice in dogodke, ki jih izberem v padajočem meniju.

Prijavite se

Novice - prijavite se!

Naročam se na e-novice, ki se dotikajo dogodkov v vaši regiji in na splošne novice
Izberite regijo, kjer živite:
Prijavljam se in strinjam s pogoji

Kvaliteta človeškega uma | Duhovna rast

Ta svet je, svet kvalitet. Seveda, ko govorimo o vidnem svetu, kajti vse kar vidimo znotraj nas prebudi neke kvalitete, lastnosti s kvalitetami. Pa jih za namen tega članka poimenujmo samo kvalitete.

Kvalitete se nekaj kar se nam pojavlja v naši zaznavi, kot kvaliteta razmišljanja, čutenja, čustvovanja, pomnjenja ipd. Vsekakor so te pripete k predmetom, k telesom, k gibanju, premikanju, vendar, če odvzamemo vse te predmete, telesa, gibanje in premikanje, torej, če jih ni v naši zaznavi, imamo v umu še vedno odtis, ki ko se zloži postane popolna kopija tega, kakršna je bila kvaliteta izvornega predmeta, čustva, gibanja ipd.

Za mnogo ljudi ni pomembno, da se lahko spomnijo ali v popolnosti ali v popolnosti sestavijo kvaliteto tistega, kar imajo v spominu.

Kvaliteta tistega, kar je v spominu, torej v umu, je obdana ali prežeta še s čustvi iz spomina, pa z okusi ipd. in na koncu postane za vsakega posameznika ta kvaliteta popolna.

Kje pa je ta kvaliteta, če je ni ped nami? V umu in tam je tudi, ko je neki predmet, telo, hitrost ipd. pred nami, saj dobimo predstavo o tem kakšen je v v naših čutih, čutilih, v senzorjih, ki jih uradna znanost zanika ipd. In naši možgani jih posredujejo v višje kognitivne funkcije, torej v um, ki pa ni fizičen.

Znanost sicer trdi, da rabi še nekaj let, pa bo uspela dokazati, da um vznika iz naših možganov, vendar pa so tudi že filozofi dandanašnjice prišli do tega, da je to zelo težko vprašanje, na katerega se ne da dobiti odgovora samo z razmišljanjem. Dr. David Chalmers iz Washingtonske univerze je za to težavo skoval izraz »trdi problem zavest«.

Kar je tukaj zanimivo, da imamo znanstvenika, zdravnike, psihiatre, psihologe, ki se ukvarjajo s tem področjem. O njem pišejo, ga opisujejo, vendar pa le od zunaj. Nobenemu od njih še ni uspelo prodreti v skrivnosti uma in kognicije, razen seveda tega, akr že vedo.

Tako trdo se namreč oklepajo materialistične teorije, da ne vidijo, da četudi imajo izkušnje, da se vse to, kar čutijo čuti tudi izven telesa, da enostavno ne vidijo. Vse to kar se čuti izven, ne more biti nekaj, kar je znotraj – isto kot imamo občutek, da je nekaj v hiši, kar pomeni, da ne more biti izven hiše.

Osnovni aksiom dvojnosti je, da če nekaj nekaj opazuje, da potem morata biti dva. In v tem primeru se gre za čustva, za katera pravimo, da so naša, po drugi strani pa, da so se pojavila nam, nimamo pa odgovora, kdo smo mi.

Vsekakor je to filozofsko vprašanje, a je hkrati tudi popolnoma logično vprašanje, ker če ne vemo kdo smo mi, razen seveda tega, kar nam opišejo čuti, misli, občutki, čustva ipd., kako sploh lahko pravimo, da zdravimo sebe?

Zanimivo je, da je znotraj vsakega od nas občutek Jaz sem živ,  Jaz obstajam, pa se nihče v zahodnem svetu preveč ne zanima za to, razen seveda redkih filozofov iz preteklosti za katere pa je znano, da so črpali znanje iz vzhodnih učenj – predvsem Vedante in Advaita Vedante, torej iz učenj o nedvojnosti. To je v filozofskih krogih, predvsem v krogih profesorjev filozofije iz Harvarda, zelo znana stvar.

Jaz sem je torej prisoten v vsakem od nas in nima kvalitet. No, seveda jih ima, če mu jih dodamo. In te kvalitete mu dodajajo čustva, misli, občutki, ideje, spomini. Če pa tega osnovnega občutka Jaz sem očistimo vsega tega, kar mu je dodano, pa ostane brez kvalitet.

Kar je zanimivo je ta občutek znotraj nas ko smo dojenčki, otroci, mladostniki, odrasle osebe in starostniki, in je enak, kar pa se spreminja na tem občutku, pa je le to, kar mu dodajamo.

Ko smo mladi mu dodajamo svoje lastnosti, ki so skladne z našo zrelostjo, ko smo malo starejši spet svoje, ko smo odrasli spet svoje. Vendar pa osnoven občutek, da obstajamo, da smo, ostaja. Vedno je enak. Spreminja se le vse to, kar mu dodamo.

To je torej občutek brez kvalitete, podobno kot znanost, ki mora odstraniti vse moreče dejavnike, da lahko pride do resnice. In znanost to počne preko raznih presejalnih mehanizmov, mi pa to lahko počnemo tako, da odstranimo iz sebe vse moteče kvalitete, če nas seveda zanima kdo smo, kdo v resnici smo, ne tisti, ki je popacan s čustvi, z mislimi, občutki, spomini, idejami. Torej ta, ki obstaja.

Znanosti, ki se ukvarja s človekom je očitno vseeno ali pa nima orodij, ali pa … Vendar pa je pomembno!

Kako torej se lahko ukvarjaš z nečim, kar praviš, da popravljaš, zdraviš, spreminjaš, poučuješ, s tem manipuliraš, če pa ne veš kaj to je. Vsekakor je naloga tega prepuščena posamezniku. Vendar pa, ko posameznik gre v to in to razišče, ter nedvoumno in jasno izrazi kaj je, ga znanstveni mehanizem potlači, kar kao znanje o tem kdo si že obstaja in to kar govoriš ni to, o čemer uči uradna doktrina.

Zanimivo je, da je vsak od nas drugačen z drugačno biokemijo, kar spet pomeni, da imamo drugačne lastnosti in da znanost trdi, da ve odgovore, čeprav ne gre dovolj globoko tako v razmišljanju kot delovanju, da bi pravzaprav vedela, kaj se s človekom dogaja. Zelo težko je delati z naparfumirano gospo in biti prisoten v tem kar počneš ali pa mišičastim moškim, ki izkazuje lastnosti lepote in privlačnosti, če ne odstraniš predstave o tem, da ima na sebi nekaj kar ni on.

Tomaž Flegar, Ponedeljek-Petek 9h-17h Grič 32, 1000 Ljubljana-Brdo * GSM: 041 890 078 * tomaz.flegar@gmail.comtomaz.flegar@gmail.com
Onewer