Vir slike

V življenju smo zelo naučeni, da gledamo objekte zavesti. Zato se z njimi ukvarjamo, z njimi žongliramo, manipuliramo. Zelo malo se nas ukvarja z ozadjem teh objektov, torej tistim, kar je za njimi.

Seveda, saj smo vajeni, da čutimo čustva. Vajeni smo da mislimo misli. A to ni vse. To so le objekti, ki se pojavljajo v zavesti, niso zavest sama. Zavest je tista, ki zrcali v sebi vse te aktivnosti in se na njih odziva.

Ni vse tako, kot izgleda. Mnogo jih govori o zavesti, a dejansko le opisujejo objekte zavesti, ne pa zavesti. Zavest ni objekt, vsaj ne klasičen, ker če bi bila, bi izginila tudi, ko bi izginil objekt, torej čustvo, misel, spomin ipd.

Vir slike

Vsekakor obstajata dva aspekta. Vsaj dva. Eden je spodbujanje imunskega sistema z nečim kar se vbrizga v telo, da v telo, kot nekaj zunanjega. Drugo pa je, da se telo nauči, da to počne brez nekih zunanjih pripravkov.

Učinkovitost je zelo podobna, če je tisto, kar prihaja od zunaj podobno temu, kar prihaja od znotraj. A težava je v tem, da nas je toliko, toliko drugačnih, različnih.

Kljub vsemu napredku znanosti in tehnologije, obstaja nekaj, kar nas dela različne od kemije, kemikalij, spojin, organskih in ne organskih in to je naš lastni občutek zavedanja. Zavedamo se, da smo živi, zavedamo se, da obstajamo.

In tega pri »zdravilih«, ki prihajajo od zunaj ni.

Kajti če bi bilo, potem bi se ta zdravila zavedala, kaj in kako, koliko in v kakšni učinkovitosti.

Normalno. Človeštvo se vedno bolj obrača navzven, v vesolje, v učinkovitost, ekonomijo.

Vir slike

Kako lahko nastane nekaj novega, drugačnega, če smo vsi eno. A to pomeni, da se ena skupina enosti loči in nastane dvojno ali pa je to kar nastaja v enosti nekaj, kar ni enost, kajti enost je enaka za vse in je ista? Kako torej?

Mnogo ljudi gleda skozi svoje oči, skozi svoje čustva, svoj um, kako je in kako bi moralo biti. Pa je to enost, ali je to le vidik nekoga, kao bi morala enost izgledati, da bi potem zadovoljila standarde nekoga ali nečesa?

Predvsem pa, ali je to o čem govorijo ,da je nekaj novega, nekaj novega, kar enost postaja, ker potem to več ni enost, temveč dvojnost? Ali pa je to o čem govorijo nekaj, kar se z zavestno voljo spreminja?

A je to potem enost, kajti če je poleg zavestna volja, torej dinamična volja človeka ali nekoga, ki vleče stran od tega, kar se mu zdi neželeno, nižje, manj veličastno, ali je pa to iluzija enosti, ki ustvarja občutek, da se nekaj mora spremeniti?

Vir slike

Nekateri pravijo, da je podzavest shranjena v hrbtenici, drugi spet v malih možganih, nekateri jo čutijo kot da je vseprisotna. Pa obstaja neka prava in definitivna resnica o tem, če mi vsi izhajamo iz polja in se tja vračamo?

Vsekakor, saj drugače ne bi mogli definirati sebe kot sebe, vsaj ne v tistem trenutku, ko obstajamo.

Pa saj obstajamo, a ne?

Tudi tukaj je odgovor pritrdilen, saj imamo vsi občutek zavedanja, vsi občutek minevanja časa, prostora. Še več mislimo, da smo. P je to pravi odgovor na v začetku postavljeno vprašanje?

Vsekakor je za vsakega od nas resnica nekaj drugačnega. Morda se nam zdi, da je naša resnica podobna resnici nekogar drugega, pa vendar. Logično je, da če smo iz iste prajuhe, da imamo vsi neki odtis, ki nas spominja na to prajuho, saj smo vsi bili nekoč iz nje.

Vir slike

Zanimivo, da vse kar obstaja, da je vse rezultat subjektivnih meritev, pa kakor koli že obrnemo. Je res, da znanost temelji na objektivnem, a težava je v tem, da to, kar dojame kot objektivno, naš um, telo, mislim, čustva, najprej zaznajo subjektivno. Najprej je namreč naša zaznava samo naša in šele potem tista, ki jo izmeri aparat.

Pa, da ne bo pomote. Tudi aparati dajejo meritve, popolnoma svoje. In da bi lahko merili objektivno, jih je moralo narediti nekaj subjektivnega. Torej um človeka, njegovi čuti, njegovo mojstrstvo. Torej nekaj, kar prihaja in je prihajalo od znotraj v času, ko je bila določena sama meritev.

Meritev je bila tista, torej prva meritev, ki jo je naš um zaznal in postavil za standard. Vsekakor, ker drugače sploh ne bi prišlo do vseh teh čudežnih aparatov, ki merijo vse to, kar pač merijo.

Pa vendar, tej meritvi pravimo s popolno gotovostjo objektivna, ker je pač določena, in vedno ista. Pa je, glede na to, da obstaja cel svet kvantne fizike in atomov, orbital in verjetnosti, kje se bo pojavil atom?

Malček arogantno, a ne, ko si nekdo, neka doktrina lasti primat in pravi, da je objektivna in da je pač objektivna meritev zelo precizna in seveda natančna v tem, kar se meri, medtem, ko tudi objektivna meritev izvira iz subjektivnega.

Vir slike

Pričakovanja, vsi jih imamo.

Nekateri pozitivna, nekateri negativna.

A kaj so pravzaprav pričakovanja? So potreba, da nekaj pride v manifestacijo.

In kaj je manifestacija?

Tisto znotraj nas, kar nam um pričara kot nas same.

A kdo smo mi sami?

Smo čustvo, misel? Čutenje? Ali pa morda neki spomin? Ker če smo nekaj bili, kako nismo to sedaj? Če smo to kar smo ves čas…