Pričakovanja, vsi jih imamo.

Nekateri pozitivna, nekateri negativna.

A kaj so pravzaprav pričakovanja? So potreba, da nekaj pride v manifestacijo.

In kaj je manifestacija?

Tisto znotraj nas, kar nam um pričara kot nas same.

A kdo smo mi sami?

Smo čustvo, misel? Čutenje? Ali pa morda neki spomin? Ker če smo nekaj bili, kako nismo to sedaj? Če smo to kar smo ves čas…

Ljudje smo zelo čudna bitja, ko se pride do definiranja nas, naše narave, duše, uma, pa še zato ne pomeni, da zaradi tega ne obstajamo.

A kdo pravzaprav obstaja?

Čustva, misli? Pa um ali koncepti, ideje? Vse to se namreč zelo minljive stvari.

Kdo smo torej mi, ki obstajamo in nekaj znotraj nas izgineva? In kaj izgineva?

Zelo malo se nas namreč vpraša kdo smo mi in še ko se dostikrat končamo z mislimi o mislih, z čustvi o čustvih. In zanimivo je, da ko pridemo do nove mislili, da stare misli o mislih izginejo. Na enak način so tudi čustva tista, ki pridejo in gredo.

Kako tako očitne stvari ne opazimo?

Namreč tega, da mi kljub temu, da se misli spreminjajo, pa čustva skačejo in igrajo svoj ples, pa spreminjajo se pogledi na svet, da smo mi tukaj. Ves čas isti.

Da, težko je videti.

Ampak, ko ti trzne, ti postane jasno, da ti ne moreš biti neko čustvo, ki se je naselilo v tebe in tem vztraja ali ne. Zanimivo je že dejstvo, da pravimo, čustvo je prišlo v mene in prebiva v meni. Že  govorica je tista, ki nas na to opozarja.

Pa živel sem pod vplivom koncepta, ideje, misli ipd. In sedaj pa več ne. Razen če še vedno.

A ne pozabite, da je to le nekaj kar pride in gre.

Vi ste tisti, ki to opazujete.

Kdo ste torej vi?