Duša je prišla iz enosti, iz prostora, ki hkrati je, a ga tudi ni. Vse se pravzaprav dogaja tam, če se sploh dogaja, kajti to je prostor, ki hkrati je in ga hkrati ni. Kako torej lahko določiš spremembo, če nekaj je in nečesa ni?
Ko nečesa ni, v tem ni ničesar oz. vsaj ni ničesar, kar bi se dalo opisati s fizikalnimi spremembami, kajti v tem povejmo stanju, ničesar ni. Kako lahko torej karkoli opišemo. Vsekakor ne z besedami, z govorico in pojavi, ki so nam znani.
Kako torej definirati nekaj, kar je onstran znanega in neznanega?
Vse kar vidimo, kar poznamo, kot poznano, je skupek nečesa, kar naše misli v vsakem primeru poznajo. Da se opisati s čustvi, z mislimi, z besedami, s spomini ipd. in torej, če je tako, kar se da opisati, vse to na neki ravni zaznavamo.
Kaj pa je gledanje, videnje, drugega kot zaznava, ki ji dodamo nek odtenek, ki ga poimenujemo kot nekaj. Pa je to, kar ni, res nekaj ali je to nekaj, kar ni nekaj?
Če ni nekaj, no potem rabimo primerno poimenovanje, da ne bomo to mešali z nečim.
Vse to kar zaznavamo, se vsekakor odvija v naši zaznavi in se tem se moramo strinjati, kajti to, v čem to zaznavamo, je naš občutek, da smo živi. Ta občutek je vedno pred tem, kar mislimo, kar zaznavamo. Pred vsem tem je torej občutek »Jaz sem« in ker se ga ne da opisati z besedami, je to nekaj drugega.
Vsekakor je to občutek, a zelo subtilen, ki ga ne morejo ne misli, ne besede, ne občutki, ne čustva v popolnosti opisati. Kako bi ga pa naj, saj je občutek »Jaz sem« onstran vsega kar nam je znano.
Kako torej opisati nekaj takšnega, česar se v popolnosti ne da opisati. To torej lahko opišemo delno, ne pa v celoti. Sicer pa kako bi naj, če je to nekaj, kar je subjektivno.
Subjektiven svet je zelo – »subjektiven«, kar pomeni, da so v njem neki deli, ki niso objektivni in so lastni vsakemu posamezniku samemu. In še več, vsak posameznik je drugačen, torej je logično, da so v enem te stvari, v drugem pa druge, kar pa ne pomeni, da so vsi elementi v vseh enaki.
Ne niso enaki. In ker niso enaki, torej ne morejo biti objektivni, torej enaki za vse.
Enako za vse je samo občutek »Jaz sem«, ki pa je enak za vse. Kar pa znotraj njega ni enako, pa so vsi ti občutki, besede, misli, čustva ipd. in to je nekaj subjektivnega.
Če torej hočemo najti Sebe oz. svoj Jaz, je potrebno gledati na to objektivno, a ne objektivno z vidika vseh, kajti vsi smo različni. Za vse enakega bitja ni, da bi ga lahko opisal na enak način, enako bitje obstaja samo z osebnega vidika.
Objektivno lahko pogleda le vsak na sebe, na svojo notranjost. A tukaj se ne gre za objektivnost, kajti objektivnost izvira iz sveta dvojnosti. In pri občutku »Jaz sem«, le-ta nikakor ne izvira iz sveta dvojnosti.
Občutek »Jaz sem« izvira iz sveta enosti, torej iz sveta, kjer je vse enako in vse drugačno. In če ga želimo opisati moramo gledati nanj z vidika enosti. Do enosti pa lahko pridemo samo tako, da vso dvojnost prepoznamo kot enost.
Kako pa naj to storimo? Bolj povprašujemo v Jaz, bolj se nam občutek dvojnosti topi, in bolj začne prihajati do izraza Jaz.
A tudi tukaj je potrebno biti pazljiv, da ne povprašujemo v mali jaz, torej jaz, ki izvira iz dvojnosti, saj od tega ne bomo dobili pravilnega odgovora.
