Na njej najdete vse kar je povezano z njegovim delom, gibanjem, seminarji, delavnicami. zdravljenjem, spreminjanjem resničnosti...
Z registracijo na stran potrjujem, da se prijavljam tudi na splošne novice, s prijavo na e-novice pa še na regionalne novice in dogodke, ki jih izberem v padajočem meniju.
Pričakovanja, vsi jih imamo.
Nekateri pozitivna, nekateri negativna.
A kaj so pravzaprav pričakovanja? So potreba, da nekaj pride v manifestacijo.
In kaj je manifestacija?
Tisto znotraj nas, kar nam um pričara kot nas same.
A kdo smo mi sami?
Smo čustvo, misel? Čutenje? Ali pa morda neki spomin? Ker če smo nekaj bili, kako nismo to sedaj? Če smo to kar smo ves čas…
Duša je prišla iz enosti, iz prostora, ki hkrati je, a ga tudi ni. Vse se pravzaprav dogaja tam, če se sploh dogaja, kajti to je prostor, ki hkrati je in ga hkrati ni. Kako torej lahko določiš spremembo, če nekaj je in nečesa ni?
Ko nečesa ni, v tem ni ničesar oz. vsaj ni ničesar, kar bi se dalo opisati s fizikalnimi spremembami, kajti v tem povejmo stanju, ničesar ni. Kako lahko torej karkoli opišemo. Vsekakor ne z besedami, z govorico in pojavi, ki so nam znani.
Kako torej definirati nekaj, kar je onstran znanega in neznanega?
Vse kar je, je svetloba. Vse drugo je sekundarno. In svetloba nosi informacije o vsem, le izbrati si moramo, kaj si želimo oz. kaj si želi, saj govorimo o večnem bitju, ki si je zaželelo to vse, ves svet. Svetlobna modrost, ki prihaja skozi oz. je ves čas tu, kajti svetloba ves čas prihaja, le v svetu dvojnosti je včasih zastrta, a zanimivo, ves čas je tu.
Četudi je zastrta, kot to trdijo nekateri, je še vedno tu, kajti iz nivoja, iz katerega sveti, tam ni dvojnosti. Dvojnost je le tu, od koder mi opazujemo. Svetloba ves čas prežema vse, ne glede če je pred nami planet, solza ali roža. Tudi senca drevesa ni težava.
Ko gledaš iz naše Zemeljske perspektive, seveda da je težko razumeti, saj gledamo od spodaj. Vir svetlobe je vedno nekje zgoraj, vsaj planetarni, umetnega si že ustvarjamo neposredno. A ob tem pozabljamo, da je tudi umeten sestavljen iz svetlobe, ki prežema vse in šele potem pride kot neki vir skozi elektriko, kurjavo ipd.
Vsak atom ima svoje lastno polje zavedanja, vsak atom se zaveda samega sebe. A veste iz kolikih smo sestavljeni? Iz števila, ki se verjetno ne bi dalo napisati na to stran. Zamislite si, koliko zavedanja je v nas, pa še vedno ne verjamemo samim sebi, da se zavedamo.
Vsak človek ima ogromno energetsko podporo, prav tam, v svojem telesu. To, koliko je spustimo skozi, koliko si je dovolimo začutiti in v skladu z njo delovati, to je pa druga stvar.
Ne govorim o Prisotnosti duše, ki je povsem nekaj drugega. Dinamična energetska tvorba, ki je inteligentna in izbira za sebe materialne izkušnje in omejitve, ki bi ji pomagale doživeti te izkušnje, je tukaj zato, da telo poživlja.
Telo ni sestavljeno iz dinamične energetske Prisotnosti, ta prisotnost je tukaj, da mu pomaga obstajati na tem nivoju bivanja, torej v materialnem svetu. Duša pa pomaga preobražati in preoblikovati to energetsko prisotnost telesa v skladu s tem, kar se pač želi naučiti iz te materialne izkušnje, ki jo doživlja telo.
Zanimivi koren ima slovenska beseda stiska, kot da bi nekdo nekaj stiskal. Seveda, vsakdo nekaj stiska, bodisi je to nekaj fizičnega, bolj pogosto mentalnega, energetskega, čustvenega… Pa je to zdravo?
No, naši predniki so to najbrž dobro poznali, zato pa so si izbrali za ta nenavaden fenomen tako priročno besedo. To, kar se pravzaprav dogaja med tem, ko stiskamo, karkoli, bomo podrobneje analizirali v nadaljevanju članka, predvsem pa to, ali je to ok, ali ne.
Človek, ki nekaj stiska mora biti v umu, v mislih, kajti drugače se ne da stiskati. Z nečim pač moraš dati fokus nečemu, da se naj stiska, pa četudi je to podzavestno. Tudi takrat obstajajo namreč podzavestne misli, ki želijo, da se naj nečesa bojimo, bežimo strah, otepamo, smo do nečesa sovražni ipd.
Z vidika spoznanja sebe oz. Samo-spoznanja je to negativno, saj stisnjenost sicer vodi ščasoma do opustitve, vendar pa še vedno pripelje le tako daleč, da ostane v mislih, čustvih, olajšanju. Razen seveda, če je ta opustitev, kot ji pravimo, tako močno obdana z energijo, da pride do spoznanja tistega, kar seveda zagozdenost povzroča.
Vsekakor je to delno spoznanje, saj skozi le to sprostitev del nas, ki se je do sedaj deklariral, kot jaz, torej kot nek del, v katerem so bile shranjene »laži«, ki so nam govorile, da moramo sprožiti stiskanje, prepozna, da nji jaz, temveč Jaz.
Naj razložim, mali jaz je tisti, ki izhaja iz misli, čustev, občutkov, spominov, dejanja, torej iz tega dela nas, ki si preprosto želi, da bi nekaj izkusili. In seveda, če si tega ravno ne nadejamo, pa bi si vseeno želeli, da bi tako bilo, se ta želja porine še globlje v naš umsko-telesni aparat. Umsko telesni aparat zakaj? Ker se tam shranjujejo naše materialne stvari, ki se hočejo uresničiti v tem svetu.
Spoznati sebe ne pomeni spoznati svojega čustvovanja. Razmišljanja ipd., temveč pomeni spoznati tisti del sebe, ki te poganja. Če dobro premislimo, misli in čustva nekaj ustvarja, nekaj, kar je neodvisno od drugih in od sveta. To dvoje se pojavi in izgine, ko ni več uporabno. Tam je samo zato, da podkrepi ali oslabi našo izkušnjo.
A vse to, čustva in misli, to vse nismo mi. Mnogo ljudi misli, da smo to kar čutimo oz. to kar mislimo. Pa smo res?
Tisto kar je resnično je nekaj stalnega, vse drugo je neki približek. In podobno je z mislimi in čustvi. TE niso stalne. Vedno se pojavljajo v drugačni obliki, vedno nosijo drugačen parfum. To je narava dvojnosti, kjer je vse obarvano glede na to, kar se v tistem trenutku dogaja. Vsekakor pa ta obarvanost, prav tako kot ni parfum stalen, ni del nas. Je le nekaj, kar nas začasno obarva.
