Dobrodošli na Tomaževi strani

Namen te strani je opis Tomaževega dela.

Na njej najdete vse kar je povezano z njegovim delom, gibanjem, seminarji, delavnicami. zdravljenjem, spreminjanjem resničnosti...

Splošni pogoji

Z registracijo na stran potrjujem, da se prijavljam tudi na splošne novice, s prijavo na e-novice pa še na regionalne novice in dogodke, ki jih izberem v padajočem meniju.

Prijavite se

Novice - prijavite se!

Naročam se na e-novice, ki se dotikajo dogodkov v vaši regiji in na splošne novice
Izberite regijo, kjer živite:
Prijavljam se in strinjam s pogoji

Subjektivna resničnost | Polje kreacije

Zanimivo, da vse kar obstaja, da je vse rezultat subjektivnih meritev, pa kakor koli že obrnemo. Je res, da znanost temelji na objektivnem, a težava je v tem, da to, kar dojame kot objektivno, naš um, telo, mislim, čustva, najprej zaznajo subjektivno. Najprej je namreč naša zaznava samo naša in šele potem tista, ki jo izmeri aparat.

Pa, da ne bo pomote. Tudi aparati dajejo meritve, popolnoma svoje. In da bi lahko merili objektivno, jih je moralo narediti nekaj subjektivnega. Torej um človeka, njegovi čuti, njegovo mojstrstvo. Torej nekaj, kar prihaja in je prihajalo od znotraj v času, ko je bila določena sama meritev.

Meritev je bila tista, torej prva meritev, ki jo je naš um zaznal in postavil za standard. Vsekakor, ker drugače sploh ne bi prišlo do vseh teh čudežnih aparatov, ki merijo vse to, kar pač merijo.

Pa vendar, tej meritvi pravimo s popolno gotovostjo objektivna, ker je pač določena, in vedno ista. Pa je, glede na to, da obstaja cel svet kvantne fizike in atomov, orbital in verjetnosti, kje se bo pojavil atom?

Malček arogantno, a ne, ko si nekdo, neka doktrina lasti primat in pravi, da je objektivna in da je pač objektivna meritev zelo precizna in seveda natančna v tem, kar se meri, medtem, ko tudi objektivna meritev izvira iz subjektivnega.

Vse kar izvira iz igre narave je namreč subjek-objektivno. Ne moremo reči ne eno, ne drugo. Še več, če smo pozorni tudi to, čemur pravimo subjektivno nekaj opazuje.

Subjektivno je tako dolgo subjektivno, dokler ne odkrijemo, da je objektivno. Ali pa je drugače, saj je objektivno način, da prepoznamo subjektivno.

Družimo se, lupčkamo, se igramo in vse se dogaja znotraj, najprej. In tudi, ko doživljamo nekaj, kar se mora izmeriti, tudi to doživljamo znotraj.

Če ne takrat, pa vsaj, ko je že meritev izmerjena. In pravimo, meritev je objektivna, kjer se izmeri nekaj zunaj nas. Pa vendar je tudi ta meritev subjektivna. Razlika je le v tem, da nam je nek občutek objektivnosti podala le neka naprava, ki smo jo označili za objektivnega tistega, ki meri in daje rezultate, ki se potem interpretirajo kot objektivni v subjektivnem svetu tistega, ki jih interpretira.

Objektivnost je vsekakor pomembna, seveda pa je pomembna tudi subjektivnost. Ene brez druge ni, vendar pa, če se začne ena stran postavljati nad drugo, druga stran izgublja.

In v tem trenutku se prav to dogaja. Večina populacije je trenirana, da izžene iz sebe subjektivno izkušnjo, torej izkušnjo, ki je njim primarna, vključno z znanstveniki. Kakšna izguba.

Tisti, ki bi morali videti objektivno skozi subjektivno, zagovarjajo pravi pogled na stvari. In pravijo jim objektivnost. Vendar pa, če vidimo samo objektivno, pozabljamo, da je pravzaprav izvir objektivnosti v subjektivnem, torej v naši lastni zaznavi.

Objektivno je nastalo iz subjektivnega, torej tistega, ki nam je govorilo, da smo eno, da smo lepi, da smo veličastni. Objektivnost pa je stvari obrnila na glavo. Začela je s svojim pogledam in paradigmo. Namreč, nismo vsi enaki, nismo vsi veličastni, nismo vsi lepi. Objektivnost to dokazuje!

In seveda, objektivnost je prinesla novi nivo subjektivnega pogleda nase, na svet, na znanost, na vse kar obstaja. In kljub temu, da znanost potuje po tej poti, ki ji kaže, da smo vsi iz istega, torej najprej atomov, kwarkov, sedaj že iz svetlobe iz katere so ustvarili materijo, opeva še vedno objektiven pogled, od zunaj.

In kaj je narobe z objektivnim pogledom od zunaj?

No, razen tega, da se pred objektivno meritvijo, zaznavo, interpretacijo, ali kakorkoli že to poimenujemo, vse skupaj pojavlja v nas, torej v našem lastnem polju zavedanja, v polju našega lastnega slovesa, da najprej obstajamo mi sami, seveda, kot opazovalec naših misli, čustev, občutkov ipd. in šele potem pride v našo zaznavo meritev, ki je po pripovedovanju spet, teh istih misli, ki jih mi opazujemo, objektivna.

Kako je torej nekaj objektivno, če pa je to še pred tem subjektivno?

To, o čem prodajamo, govorimo svojo resnico, to je pravzaprav nekaj posrednega, če smo mi tisti, ki opazujemo, se zavedamo naših misli, čustev, občutkov, spominov, znanj, konceptov, idej. Kako je torej lahko objektivno nad subjektivnim, če pa je njegov izvir prav v subjektivnem?

 

Tomaž Flegar, Ponedeljek-Petek 9h-17h Grič 32, 1000 Ljubljana-Brdo * GSM: 041 890 078 * tomaz.flegar@gmail.comtomaz.flegar@gmail.com
Onewer