Zanimivo, da vse kar obstaja, da je vse rezultat subjektivnih meritev, pa kakor koli že obrnemo. Je res, da znanost temelji na objektivnem, a težava je v tem, da to, kar dojame kot objektivno, naš um, telo, mislim, čustva, najprej zaznajo subjektivno. Najprej je namreč naša zaznava samo naša in šele potem tista, ki jo izmeri aparat.
Pa, da ne bo pomote. Tudi aparati dajejo meritve, popolnoma svoje. In da bi lahko merili objektivno, jih je moralo narediti nekaj subjektivnega. Torej um človeka, njegovi čuti, njegovo mojstrstvo. Torej nekaj, kar prihaja in je prihajalo od znotraj v času, ko je bila določena sama meritev.
Meritev je bila tista, torej prva meritev, ki jo je naš um zaznal in postavil za standard. Vsekakor, ker drugače sploh ne bi prišlo do vseh teh čudežnih aparatov, ki merijo vse to, kar pač merijo.
Pa vendar, tej meritvi pravimo s popolno gotovostjo objektivna, ker je pač določena, in vedno ista. Pa je, glede na to, da obstaja cel svet kvantne fizike in atomov, orbital in verjetnosti, kje se bo pojavil atom?
Malček arogantno, a ne, ko si nekdo, neka doktrina lasti primat in pravi, da je objektivna in da je pač objektivna meritev zelo precizna in seveda natančna v tem, kar se meri, medtem, ko tudi objektivna meritev izvira iz subjektivnega.
