Kaj se sploh gremo, ko kupujemo stvari? A zadovoljujemo dolgoletne napetosti, ki so se znotraj nas izoblikovale na naši življenjski poti ali le zadovoljujemo neko napetost, ki se je pač tam pojavila naključno? No, pa poglejmo…
Vsak od nas se je rodil, v takšni ali drugačni obliki in vse kar je inteligentno opazuje svet. V skladu s tem, kako se svet na nas odziva, se tudi mi naj ali pa obratno, kako se mi odzovemo, tako se svet predrugači, da bi zadovoljil naše notranje potrebe. Kaj pa je v bistvu potreba?
Potreba se v našem telesu ustvari kot odziv na notranjo napetost, zavestno ali podzavestno. In v trenutku, ko začnemo to notranjo napetost opazovati, ni več samo notranja napetost, temveč postane nekaj bistveno več. Začne dobivati obliko, težko, in kaj je najvažnejše, začne dobivati privlak. Vsak od nas je toliko težak, koliko poudarka si daje.
Notranja napetosti so tiste, ki kričijo, da jih zadovoljimo, da jih nahranimo, da ustvarimo v svoji psihi nasprotni privlak, da potem več ne bodo notranje napetosti, temveč, da se izenačijo z zunanjim privlakom, ki znotraj nas pokrene notranji privlak, da postane otipljiv. Ko čutimo potrebo po hrani, kaj pa je to kot nekaj drugega kot privlak, ali pa po novem avtomobilu? Razlika je le v tem, kje ta privlak čutimo.
In globlje gremo v analizo privlakov, vedno bolj ugotavljamo, da imajo nekje vzrok. Tiste, ki se čutijo kot potreba po hrani, se prej ali pozneje izrazijo koz kruljenje in nas pripeljejo do hrane, tisti, ki se čutijo kot potreba po avtomobilu, nas prej ali pozneje pripeljejo do trgovina z avti in tisti, ki se čutijo kot potreba po dotiku, nas prej ali pozneje pripeljejo do nekoga, ki se nas dotika na način, kot smo to vajeni.
Vsi privlaki imajo namreč izvor nekje in ta nekje je v starodavnih spominih, v spominih, kako so s svojimi čustvi in odnosom do stvari ravnali naši predniki. Da, predniki. Nekdo na naši rodovniški liniji je namreč začel častiti neko čustvo in v trenutku je začel ustvarjati privlak v smer tega čustva. In začel se je razcep, globok razcep v naši zavesti, ki je ustvarjal dva, dvojnost.
Tisti, ki je ležal na prijetni strani, stvar, človek, čustvo, občutek, ki nam je bil všeč in katerega smo želeli posedovati je ustvarjal pozitivni privlak, oni drugi, tisti, ki pa je predstavljal pomanjkanje tega pa negativni privlak. In t ose je nadaljevalo generacije dolgo. Kri, ki jo posedujemo, je namreč sestavljena iz krvi prve matere, ki je rodila prvega potomca, veste seks in to… In tako se je kri prenašala skozi dolge generacije, prav do nas. Seveda pa ne samo kri. Tudi privlaki, ki so shranjeni znotraj krvi.
Vsaka celica je namreč kopija enega življenja, tudi tistega, ki je znotraj nas, ljudi. Seveda pa je tudi dal tega istega življenja, saj obstaja v njem. Razlike med tem, ali pravim jaz kot človek, da sem živ ali da pravi celica, da je živa, ni. Ona sva živa in v naju obeh je enak občutek za življenje, kajti če ga ne bi bilo, potem bi bodisi jaz ali ona bila mrtva, kar pa ne bi bil dober znak za nobenega od naju, kajti če bi eden umrl, bi tudi drug.
Veste, ko ljudje potujemo, potujemo pravzaprav po sebi, znotraj sebe in bolj to prepoznavamo, bolj se zdravimo, bolj zdravimo svojo preteklost, ki je prežeta s premnogimi napetostmi, ki nas vlečejo tudi stran od nas samih. Zaradi njih namreč počnemo takšne in drugačne neumnosti, se prepiramo, ker zagovarjamo svoj jaz (napetost znotraj sebe) ali trčimo z avtomobilom, ko sledimo notranji potrebi, da bi nekam prispeli prehitro ali prepočasi.
Ste kdaj pomislili, da začrtana pot, ki jo imamo v naši glavi, lahko pelje tudi kam drugam? No, notranje napetosti se želijo sčasoma sprostit, pravzaprav naše bitje več ne želi ponavljati istih napak in travm iz preteklosti in enostavno preokrene gibanje tega, kar čutimo kot življenje. Da, vsak od nas čuti, da je živ, a vsak občutek je malček popacan z našo individualnostjo in ko ta občutek individualnosti prepoznamo kot omejujoč, se le-ta sprosti, če je seveda omejujoč, v vsakem primeru pa dobimo priložnost, da začnemo globlje gledati na življenje in njegov tok nas odpelje v čisto drugačno smer, kot je bila začrtana.
Plane je sicer dobro postavljati, a če se nam le-ti nenehno rušijo, je potrebno pogledati, zakaj pride do tega. Je to zaradi kakšnega starodavnega vzorca obnašanja, notranje napetosti ali pa preprosto zato, ker nas nekdo heca. Najverjetneje ne zaradi te zadnje opcije. Vsak od nas ima enoznačno začrtano pot za sebe, a ne kamorkoli, temveč v smer, kjer dobi priložnost, da se sreča sam s sabo, s tem, čemur pravi čisto, brezpogojno življenje, kjer več ni dvojnosti in ni pravil, obstajajo le odzivi, ki nam pomagajo znotraj nas sprostiti tisto, kar nam preprečuje prepoznati to eno življenje.
Pa veste ne, da je občutek za življenje je enak znotraj vseh, znotraj vseh je enak
