Najprej se je razvilo življenje, enoceličarji. Celice so se delile. Iz stare enocelične, sta nastali dve novi, ki sta pravtako znotraj sebe nosili genetsko zasnovo izvorne. Delila pa se je tudi prisotnost, vsaka celica se je zavedala vsaj sebe in okolja. Potem je evolucija poskrbela, da se je razmnoževanje razvilo na bolj kompleksni nivo, saj pri enoceličarjih ni prihajalo do kombinacije DNK in življenje je poskrbelo za spolno razmnoževanje. Nove celice pa so dobivale tudi delčke prisotnosti od vsake celice.
Življenje torej je Eno, saj izhaja iz prve celice, ki se je začela razmnoževati. Pa tudi iz prve prisotnosti.
Življenje je bilo takrat, v starih časih, ko je obstajla samo ena celica, eno, dobesedno eno. In čez čas se je namnožilo na milijarde, a občutek biti živ je ostal enak. Vsa bitja imajo znotraj sebe en, edinstven občutek, saj vsa predstavljajo funkcijo življenja, ki jo ljudje prepoznamo, kot funkcijo življenja. Za nobeno drugo bitje ne pravimo, da je živo, če znotraj njega ne prepoznamo funkcije življenja In zanimivo je, da vsi vemo, kaj to je. Torej funkcija življenja - enaka vsem, lastnost, ki je edinstvena naši zaznavi in se je razvijala, delila, a hkrati ostala še vedno ena in edinstvena - enaka.
Kdo je torej kvalificiran za to, da nekaj označi za živo? Verjetno nihče, a hkrati vsi. Nekje v kolektivni zavesti je namreč napisano, kaj to je in vse se na to odtivamo, zanimivo - na enak način. In tudi vsi se nanjo odzivamo. Odzivamo se na tak način, kot bi se življenje, na življenje.
Življenje je torej eno, saj je občutek, funkcija prepoznavanja življenja znotraj nas povsem enaka. Nikoli namreč ne pravimo, kdo je bolj živ, ali kdo manj živ. No, na neki ravni že, a v končni fazi smo vsi živi.
