Ljudje smo se prišli od identificirat na ta svet, čeprav se zdi morda čisto drugače. Vse svoje življenje namreč iščemo nekaj, kar bi nas osvobodilo, a ko to najdemo, odkrijemo, da je bilo iskanje samo brezpredmetno in da je odrešitev znotraj nas pokrenilo pravzaprav nekaj drugega, nekaj bolj preprostega, kot tisto, kar smo iskali.

Vedno nas pot življenja zapelje na stran tistega ali tiste, kar nam daje upanje, da bomo v njem ali njej našli tolažbo, ki nas bo odrešila našega težkega bremena, ki ga nosimo po svetu. A življenje ni tu, da bi nas odrešilo bremen. Tu je le zato, da nam ustvari pogoje za to, da bremena odpadejo - sama.

Življenje ni nikoli nikomur dalo obljube, ki jo nosimo ljudje v svoji glavi. Le ta izvira iz naših predstav ali pa občutkov, kam bi nas naj zapeljala pot, po kateri hodimo. In če po njej hodimo dovolj časa, se nam razkrije tisto pravo bistvo.

Ne gre se namreč za cilj poti, za odrešitev, temveč se gre sa samo potovanje; in med tem, ko smo potovali, je bila pot tista, ki nam je postregal z odrešitvijo. Vsak korak na poti našega življenjan nam je postregel s pogoji, ki so nam na takšen ali drugačen način ponudili ključ do rešitve. In ko smo se podali naprej v smeri kjer se je pokazala ključavnica, v katero je ta ključ pasal, smo prej ali pozneje spoznali, da se pravzaprav ne gre ne za ključ in ne za ključavnico, temveč da je odgovor dosti preprostejši kot se zdi.

Ko smo namreč uzrli ključ, nas je le ta usmeril na neko mesto, kjer je bilo ponujeno upanje, da je tam tudi ključavnica. In ko smo se tja podali, nas je na vsakem koraku kačalo presenečenje, ki nam je pot olajšalo ali otežilo. A na koncu se sploh ni šlo za to, kar se je dogajalo na poti, temveč za to, da nas je pot sama pravzparav spremenila in nam skozi nov pogled na pot in življenje samo, razkrila, da tega, čemur smo rekli življenje, ki nas čaka na koncu poti, da tega pravzaprav sploh ne potrebujemo.