Vsak od nas želi biti nekaj, vsak od nas želi nekaj predstavljati, kajti zakaj bi torej imeli potrebo čutiti in se poistovečati z nečim. Vse to se ne dogaja toliko na zavestnem nivoju, čeprav tudi, temveč se dosti tega dogaja za zavesami, v naših celicah in naši podszavesti. Sem smo prišli prepoznat, kaj je pravzaprav to, kar nas žene in od česa smo tako odvisni in izpusti vse dele nas, ki nam pravzaprav onemogočajo svobodno potovanje po naši lastni usodi.
Vse je že vnaprej določeno, da, a težava nastane, ko se odločimo, da pa bi mi želeli, da to, kar je že določeno, da bi to malček spremenili. In ko se to zgodi, se vse zkupaj sgodi zaradi dvojega. Prvič, ne želimo dopustiti, da je to, kar se nam dogaja, točno to, kar smo prišli doživet in drugič, ali pa celo prvič, da to kar okušamo znotraj sebe v obliki čustev, misli, občutkov ipd., da to ni to, kar želimo okušati.
Da, morda je res temu tako. Vse kar čutimo znotraj naših teles, je tam zato, da bi prepoznali, kaj pravzaprav želimo čutiti in kaj ne, a razlog, zakaj je temu tako, pa morda ni najbolj očiten.
Vse kar čutimo znotraj sebe, je samo pokazatelj, da je to nekaj, kar izvira od nekod, in definitivno ne od zunaj. To kar čutimo, je namreč produkt naše lastne biti, pa čeprav se morda zdi, da prihaja od zunaj. Vse namreč, kar zanzavamo znotraj sebe je le reakcija, napetost, ki se ustvari zontraj našega telesa samo zato, da bi jo lahko naša bit potem zaznala. In ko naša bit zazna to napetost, se le-ta prevede skozi čutenje našega fizičnega telesa in možganov v to, kar pač zaznavamo.
Biti nekaj je torej kronična potreba, da čutimo v svojm telesu dražljaje, ki izvirajo iz nematerialnega sveta, saj imamo občutek, da če bomo to dobro zaznali, da nam bo v materialnem svetu lažje.
In temu morda že je tako, a samo v materialnem, kajti, če se nenehno lovimo napetosti, ki jih zaznavamo na nematerialnih sferah, smo večni ujetnik potrebe, da začutimo nekaj otipljivega, da nam bo potem lažje, da bomo imeli občutek, da obstajamo, hkrati pa nam bo dajalo občutek, da smo nekaj. A zgodba tukaj je malček obrnjena na glavo. Sem, na ta prečudoviti planet, se namreč nismo inkarnirali, da bi v neskončnost odigravali drame, ki izvirajo iz našega čutenja nematerialnega in interpretacije le taga v fizično delovanje.
Ne, sem smo prišli z razlogom, da razvozlamo uganko, zakaj smo pravzaprav tu. In to vsekakor ne iz razloga, da se vrtimo v nenehnem krogu napetosti in sproščanja le-teh.
Naj vam malo namignem zakaj smo tu oz. kako prepoznati naši pravo bit. Najprej bo potrebno izpustiti potrebo, da bi bili nekaj. In to ni kratkotrajen proces. Ne to, je proces notranje prepoznave. In ko bo ta dovolj zrel, mislim na to, kar smo prepoznali znotraj sebe, kot nekaj neresničnega, potem bo potreba po identifikacija odpadla sama.
