Ljudje smo prečudovite cvetke, ki se svojimi lastnostmi lahko kosamo z Bogovi, saj tudi smo Bogovi, dobesedno. Vsak od nas je namreč opremljen z vsem kar potrebuje, da bi bil čisti, jasni Jaz. In ko temu ne sledimo, namreč, da bi lahko izrazili svoje prave in najboljše potenciale, se tudi znotraj nas nekaj spremeni.

Vsak od nas je že tu in tam hodil po svoji lastni cesti. In občutek, ki ga je ob tem doživel, ni bil kar nekaj, Bil je povečana čuječnost, ki je iz nas v tistem trenutku naredila super človeka, tistega, ki je vedel vse in ki je lahko naredil vse v zvezi s stvarjo, okoli katere se je vrtel določen občutek povečane senzitivnosti.

Vsak od nas je torej to, kar je, a težava je v tem, da temu vedno ni tako. Vse kar nas obdaja nam daje to možnost. Ko pa se srečamo z nekim procesom umovanja in čutenja, ki naprotuje ‘naši' zdravi logiki, pa se pojavi v našem umu ovira, pot, ki nas pelje stran od tega, kar želi naše bitje izkusiti ali storiti in se podamno na pot tistega, kar nismo.

V trenutku, ko stopimo na to pot, pot tistega, kar nismo, se začnejo naša čutila za povečano čuječnost kar naenkrat zapirati. Slabše slišimo, naš vid je slabši, vsi naši občutki za pravo in pravilno pot pa se počasi zapirajo. In bolj hodimo tj. rinemo v tistmo smer, ki nas pelje stran od nas samih, bolj se naša čuječnost zapira.

Človek oz. človeško bitje preneha biti super človek v trenutku, ko se poda na pot smrti, saj se ta pot, po kateri hodimo, ko začne umirati naša čuječnost, pravzaprav imenuje, pot umiranja, ki nas ščasoma prieplje dotočke kje postanemo otopeli in zaprti. Kdo od nas bi si jo želel, če bi vedel, da je temu tako? In kdo od nas bi si želel stopiti stran, v trenutku, ko bi se zavedel, da stopa smti nasproti?

Verjetno vsi, a zadeva ni tako preprosta. V življenju nas namreč pridno in vztrajno trenirajo, da naj se odvrnemo od svoje lastne čuječnosti, intuicije, če tako želite, in da se naj usmerimo v vpoglede in čuječnost drugih ljudi. In ta silovitost, s katero to počnejo, je včasih tako zelo močna, da preprosto podležemo in se predamo.

Zanimivo, kako znana nam je pot smrti. Že ob rojstvu se podamo nanjo. In vedno bolj se predajamo varnemu objemu znanja in izkušenj drugih ljudi, brez, da bi preverili, če pravzaprav le-ta podpirajo našo lastno resničnost in naš lasten način.

Nihče nam ni nikoli tega povedal, namreč tega, da je v življenju najbolje slediti sebi in to brez vseh vnaprej postavljenih konceptov in idej, vključno z njihovimi lastnimi. Največja težava je ponavadi ravno ta, da so ravno ti, ki nam svetujejo kako je pomembno iti po svoji lastni poti ti, ki nas silijo v svoje lastne koncepte in načine delovanja. In enkrat ko smo tam, sicer mislimo, da smo na svoji poti, a na svoji lastni poti, ki je prikrojena standardom nekoga drugega.

Vsak človek se od hipa do hipa zave, da v njegovem življenju morda ni vse tako, kot bi moralo biti. In še predno se poda na nevarno potovanje, da sam sebe vedno znova in znova, ponavadi ob pomoči tistih, ki so sami na neki drugi poti, kot na svoji lastni, prepričuje, kako pa je njegovo življenje čudovito, je dobro, da se malo zaustavimo in preverimo, kaj se sploh dogaja.

Dobro se je vprašati, a je sploh to kar živim to, kar si želim živeti, ali živim resnico nekoga drugega in ali me tak način življenja še bolj pelje k občutku, da je to ta pot po kateri moram hoditi, ali pa je to neka povsem drugačna pot, ki me zna na hipe sicer presenetiti, kot vsaka druga, a mi pot ne daje ne užitka, ne zadovoljstva, ne ničesar, s čimer bi se lahko poistovetil.

Če v življenju ne moremo odkriti smisla, ne topline, ne nekega cilja, ki mu sledimo, potem se je zares dobro zaustaviti in vprašati, kaj pa si sploh želimo od tega, ali kateregakoli življenja. In če je naš odgovor, prazen, nikalen na vse kar se vprašamo, je morda tudi to pot.

Ljudje namreč bolj stežka vidimo, kaj je tisto, čemur sledimo v svojem življenju. Nekateri raziskujejo, kako je slediti drugim, nekateri, kako je slediti sebi, nekateri kombinacijo bojega, nekateri nič od tega. V vsakem primeru je dobro vedeti s čim imamo opravka. In ko smo si na jasnem s tem, lahko začnemo od tam naprej iskati nadaljnje odgovore.

No, in ko smo si v tem na jasnem, lahko samo še bolj začnemo hoditi po svoji poti. Vsaka pot je, vsaj delno, tudi naša lastna pot. Ne se bati, saj je vse kar živimo, pravzaprav tudi naše življenje. Težava je le v tem, da ne vemo točno kam gremo.

Vse kar je potrebno je fina uglasitev in to je dokaj preprosto. Ko dosti bolj vemo, na katero pot bi se podali, je že to del odgovora, saj se začne naše življenje obračati v novo smer, torej bolj fino uglaševati s tem, kar nas pelje bolj tja, kamor smo namenjeni.

V življenju namreč ni nekih ostrih mej in linij, ki bi nas delile na te in one, razen, če tako želimo sami, a to je že druga zgodba. Življenje nam namreč daje na razpolago mnogo možnosti. Na nas pa je, da si izberemo tisto, ki nam najbolj odgovoraja.