Smo duhovne enetitete, ki prihajajo iz sveta Duha. Naš rojstni kraj je luč. Iz luči smo prišli in v luč se vračamo. Edina razlika je le-to, da medtem opravimo še neko delo. In to delo je okarakterizirano z rastjo.

Rast je vedno posledica razvoja in če pri razvoju ne pride do rasti, je le-ta brezpredmeten. Potrebno je nekaj zamenjati, spremeniti. Obrniti se v drugo stran. Opustiti nedelujoče, zavreči nepotrebno in začeti znova, začeti s tistim, kar nam daje upanje na novo, boljše. In če se zadeve znova izcimijo kot neveljavne, nedelujoče, je potrebno začeti znova in znova in znova. Vse dokler ne pridemo do konca poti, ki je.... ponovno luč seveda.

Naše raziskovanje ni omejeno samo na luč, čeprav prihajamo iz nje in smo luč, temveč je razširjeno, vključeno na celotnost življenja, saj, kako pa lahko vidiš kaj o sebi, če ni ustvarjanega kontrasta. In kontrast, kontrast se lahko samo ustvari z nečim, kar ni tisto, na kar smo navajeni. Bitja luči in ljubezni smo, ki torej potujemo od luči v luč, in vse kar poznamo je luč.

In ko se vzpostavi kontrast z nečim, kar ni luč, temveč nekaj, kar se nam predstavlja kot tema, imamo veliko priložnosti, da se soočimo s tistimi deli nas, ki se bojijo v svojih življenjih dotakniti česa drugega, nečesa, kar ni luč. In verjamem, ni lahko, saj vse kar je drugačno od tega, na kar smo navajeni, povzroča znotraj nas rdečico, reakcijo, ki se včasih odzove burno, drugič spet ne. A ko se navadimo, ko jo sprejmemo kot del nas, komaj takrat dobimo priložnost, da preobrazimo občutek, ki nam govori, da ni del nas.

Smo torej luč in ljubezen na potovanju do luči in ljubezni. Kako priročno. In vse po čem potujemo je luč in ljubezen, ki se nam zdi, da temu ni tako. In ko se dotaknemo tega, kar se nam zdi, da ni luč in ljubezen, smo se dotaknili iluzije, nevedosti, neznanja, ki znotraj nas prebudi občutek, da je to, česar smo se dotaknili, nekaj nam neznanega, bolečega in je to zato potrebno zavrniti, saj bo le-to kazilo naš lasten občutek o nas samih.

A kaj je naš lasten občutek o nas samih? Skup pravil in zaznav, ki so nam poznane in znane, kot nekaj, o čemer mislimo, da smo mi sami. Pa smo zares?
No, če prihajamo iz luči in ljubezni in je vse kar, je le luč in ljubezen, kako se torej lahko soočamo z nečim, kar ni luč in ljubezen, kar nismo mi sami? Nevednost, nezavedanje ipd. povzroča znotraj nas ločenost, saj je vse kar poznamo luč in ljubezen. Kako smo torej lahko nekaj drugega samo zato, ker imamo občutek ali mislimo, da to kar doživljamo, da to nismo mi?

No, mogoče je dobra primerjava z Galileom Galeiom in ravno zemljo, saj so se v njegovih časih ljudje v Evropi bali, da bodo padli čez obzorje v praznino, v nič, če bodo šli do konca ravne plošče. A ko je prišlo znanje in zavedanje, da temu ni tako, pa je postalo čisto običajno, ko so ljudje razpravljali o svetu za obzorjem in celo o potovanjih čez obzorje. In vsi tisti, ki so so prinesli nove mite in legende, saj so naleteli na nove nerazložljive in pojave o katerih niso kaj dosti vedeli. In ko je svet postajal tako vedno bolj poznan kraj, je obstajalo vedno manj neznank, človek pa vedno bolj domač v kraju kjer se je znašel.

Ko se je človek vedno bolj seznanjal z materijo, s snovnim svetom, je znotraj njega izginjalo vedno več nevednosti, ki je ustvarjala strah. In sedaj, ko je človek prišel do meja svoje percepcije, gre še vedno globlje in globlje v to kar se mu zdi materija in materialni svet in zanimivo, vedno bolj odkriva, da je za vsem tem, kar si mislimo o sebi in o svetu le luč, svetloba takšne in drugačne oblike.

Naše potovanje se torej počasi končuje tam kjer se je začelo - torej v luči, v zavedanju o nečem novem, kar lahko s pridom vključimo v svoj obstoj in svoj občutek o sebi.