Vse kar živimo v našem življenju je izpostavljeno preobrazbi. Ko človek vdihne se kisik v plučih spremeni v energijo, ko odrašča, se preobražajo njegovi načini in pogled na svet, ko hodi po življenju, ga življenje spre- minja. Vse kar je, je torej preobrazba. In kako zavestno živeti svojo lastno preobrazbo?

Vse kar je pomembno, je to, da se zavedamo svoje lastne preobrazbe. A kako to storiti? Če se želimo zavedati svoje lastne preobrazbe, se tudi moramo zavedati sebe. A naše življenje je dostikrat takšno, da bi najraje izpustili iz njega nekatere dele in se raje psovetili nekim drugim, saj so nam bolj ugodni. In vedno, ko to storimo, se prenehamo zavedati delčka nas, ki je pred nami.

Sem, na zemljo nismo prišli z razlogom, da se umikamo sebi in svojim odgovornostim. Ne, sem smo prišli, da prepoznamo, kaj nam je živeti, kako moramo živeti in predvsem, kdo smo mi sami. A odkriti resnico o samem sebi včasih ni tako zelo preprosto. Živimo namreč v svetu, kjer čustva krmilijo naš izraz, z mislimi se poganjamo naprej, občutki pa so tisti, ki vse to opisujejo.

No, odkriti in prepoznati kdo smo vključuje vse to kar smo, brez potrebe, da vse to odrivamo. Poleg tega pa je zelo pomembno tudi prepoznati našo potrebo po odrivanju, kajti tudi potreba je del nas in če želimo vedeti kdo smo, je potrebno prepoznati vse kar smo, torej tudi to potrebo. Ta naloga včasih ni težka, a noben ni rekel, da bo življenje lahko.

Življenje se morda le zdi lahko za nekatere, na zunaj, a v trenutku, ko pa je potrebno prepoznati neki del, ki nas odriva ali je iz nekega razloga za nas nekoristen, pa se zgodba o zunanji lahkosti konča. Takrat je potrebno iti globlje in odkriti kje pravzaprav leži hekljc našega trpljenja in težav. No, ta zgodba pa je čisto drugačna od te, ki nas jo uči zunanje življenje.

Nikoli nas namreč niso učili, kako naj se spopadamo s svojim notranjim svetom. No, nekateri so sicer imelo več priložnosti v tem in so v tem dokaj dobri, a ko se je potrebno spustiti v globine našega bitja in odkriti zakaj se nam neke težave ponavljajo, zakaj je naše življenje takšno kot je, zakaj nas je v nekih trenutkih, ki so popolnoma običajni na smrt strah ipd., a takrat ponavadi postanejo zadeve malček bolj komplicirane.

Ko smo odraščali, nas noben ni silil v preobrazbo. Pa saj niti ni bilo potrebno. Enostavno smo se sprehajali po svojem življenju, pobrali malček tu, malo tam, in sedaj smo to kar smo. Tudi takrat smo se probrazili. Bila je sicer preobrazba drugačne vrste, a bila je. Celo naše življenje je preobrazba. A če ne vemo iti zavestno skozi, je preobrazba kaj malo koristna, kajti še vedno ostajamo takšni, kakršni smo vanjo vstopili.

Pa tukaj ne govorim o spremembi pogleda na nekoga, dočim jeza, ki jo gojimo glede nejga, pa še vedno ostane. Ne, govorim o preobrazbi, o predrugačenju našega bitja, kjer pred tem človekom do jeze niti več ne pride. In čustev, ki zavirajo naše življenjsko potovanje je na razpolago ogromno.

Človek, ki se želi preobraziti mora iti skozi vse življenjske situacije pozoren, zavedati se mora, a kar je najpomembneja mora spustiti potrebe, da bi karkoli spremenil ali predrugačil, če tisti drugi tega ne želijo. Želja po spreminjanju pride iz tega, da nam nekaj pri nas samih ni všeč. Na poti preobrazbe se je vedno dobro zazreti v sebe in vprašati zakaj in čemu imam potrebo kogarkoli spreminjati in kateri del mene to želi ter pogledati globoko in se soočiti z njim.

Pri soočenju se ne gre zato, da se deremo na njega, ga obsojamo ipd. Ne, sploh ne. Soočenje je potrpežjivo čakanje, kot rezultat katerega pride do spoznanja, ki ga iščemo.