Ste opazili, da pri vsakem nekaj dobimo, ko se pogovarjamo z njim? No, včasih so to le čustva, drugič misli, tretljič počutje, četrtič občutki... Pa ste že kda pomislili, kaj se v resnici dogaja?
Ko človek takole hodi po življenju, se bolj malo krat vpraša kaj živi, predvsem pa zakaj in čemu. No, naučeni smo bili, skozi navade naših prednikov in okolice, da se odzivamo kakor pač se. Nekatere stvari so za nas običajne in jih sprejemamo, druge spet ne. Kot na primer, je na Tajskem prdenje na javnem prostoru čisto običajno in znak dobre hrane, pri nas pa je to nekaj drugega.
Vsak od nas ima svoj element obrambe in vsak od nas ima svoj element sprejemanja. Temu pravimo magnetni prvlak ali odboj našega bitja, ki se na tak način uči samo o sebi. Razvije se spontano znotraj našega energetskega polja, brez, da bi za to morali karkoli narediti. To naravno energetsko sevanje našega telesa, je v njem prisotno ves čas, le, da ga meglijo in dušijo naše predstave o tem, kakšno bi izžarevanje našega bitja moralo biti.
Naše bitje torej izžareva. Kja pa? No, izžareva našo lastno esenco, našo lastno prisotnost. In ta naša prisotnost ni pogojena, zanjo ni potrebno, da se zgodi karkoli, da bi prišla ven, na plano. Ravno nasprotno, da bi prišla v celoti na plan, v resnici ne smemo narediti čisto nič. Ven pride sama od sebe.
Zakaj pa je potem ni vedno z nami? No, je, a težava je v tem, da je dosti manj zaznavna, saj sami sebe pacamo in dušimo s tem, kar nam naplete naš um. Bolj ko um prevzema nadzor nad tem kaj se dogaja, bolj gubimo občutek za resničnost, v kateri živimo in se preselimo v vzporedni svet, kjer naše življenje nadzoruje um, razmišljanje in ocenjevanje tega, kar vidimo ali o čem premišljujemo.
Ko začnemo ocenjevati sebe in svet, se zgodi namreč nekaj prečudovitega. Znotraj našega telesa, uma in čustev se rodi še oni drug, tisti, ki je tudi sposoben rojevati. Pred njim ni bilo nobenega, ki bi se rodil. Bili smo le mi in naše pristno, prvinsko izžarevanje.
Ko pa se je rodil tisit drug, tisti, ki vrednoti, je moral (ta, ki se je rodil) roditi še neko nasprotje, na podlagi katerega je lahko začel vrednotiti. In ravno ta, ki je rodil proces vrednotenja in je rodil neko novo stanje, ki mu pravimo relativna resnica.
Dobro je vedeti, da resnica samo je, brez potrebe, da bi bila to ali ono. Ni drugačna in ni takšna ali drugačna, preprosto le je. Govorim o tem iz česar smo, iz tega, kar prihaja skozi nas same. To je le takšno, kot je. In v trenutku, ko mu nekaj dodamo, bodisi misel ali čustvo, ipd., sem že nekaj z dodatkom.
