Vsi v življenju hodimo po neki poti, čisto vsak od nas in ravno to je tisto, kar iz nas dela unikatne posameznike. Tudi, če bi se podali na pot nekoga drugega, bi bili to in ravno to, kar smo, še vedno bi hodili po naši lastni poti. Razlika bi le bila to, da bi bila naša pot sedaj malenkost drugačna in naše potovanje, potovanje skozi mentalni konstrukt, ki vključuje neke druge posameznike, a nenazadnje, bi bila naša pot točno to, kar potrebujemo,da se odrešimo naših lastnih mentalnih poti, ki nas vodijo po dogodkih in dogajanju v življenju. Naša čustva bi v vsakem od trenukov doživela točno to, kar morajo, da bi lahko potem v popolnosti sprostili naš nižji pogled na življenje in se z višjo stopnjo radosti podali na neizrekljivo potovanje potovanj.
Mnogo nas hodi po poti večnosti, le nekateri se tega zavedamo, drugi spet ne in razlika med dvojimi je ta, da tisti, ki zavestno trpijo, se podajajo na svoje potovanje skozi drugačno prizno, skozi drugačen pogled tega, kar nam bo celotna pot, celo, če to tako želite, prinsla. Za nas, ki hodimo po poti z malo večjim kančkom zavestnosti tega, kar se pravzaprav dogaja, imamo priložnost, da v celoti zaobjamemo svoje življenje, ne gelde na to kakšno že pač je, in ga živimo bolj celovito. To sicer ne pomeni, da brez bolečin in v popolni blaženost, kajti cilj in namen življenje ni popolna blaženost, radost in opuščenost, temveč ravno nasprotja, ki nas vodijo v stanje neizrekljivo in neopisljivo, v sanje stanj. A tja lahko le prispemo na tak način, da hodimo, da hodimo in dovolimo, da nas to, kar pride v našo stran brusi.
Razlika med zavedanjem in nezavedanjem je torej ravno v tem. Oni, ki se zavedajo, imajo več možnosti, da prepoznajo zakaj in čemu, ter od kod izvira to, kar predstavlja obremenitev, omejitev v življenju, tisti drugi pa, ki se temu izogibajo, pa spet ne. In ravno tu leži ključni hekljc življenja. Prvi, ti, ki se zavedajo bolečin in trpljenja, le ti pridejo skozi bolečine s popolnim zavedanjem in modrostojo, ki znotraj njih spremeni ‘nekaj’, ‘nekaj’ zaradi česar postanejo boljši človek. Ti drugi, no, ti drugi pa se vrtijo v neskončnem vrtincu mentalni konceptov, ki nimajo nič za opraviti s tem kar je. Le-ti jih mnogokrat le še vedno zonva vodijo v nove in nove mentalne vzroce in načine razmišljanja, s katerimi odkrijejo še vedno nove in nove načine razmišljanje, ki jih vodijo do še vedno novih in novih...
Križev pot ni vedno lahka pot, sicer pa, kdo je rekel da je. In nanjo smo se podali že z rojstvom, tako rekoč. V duhovni sferi smo si izbrali, da se bomo materializirali na križev pot, nanj, tja, da bomo lahko prepoznali svojo globoko naravo in to, kar nas žene, kar znotraj nas prižiga in ugaša, kar nas poganja. Vsak od nas lahko odkrije to, le potrebno je spustiti, izpustiti svoje globoko gorenje, ki hoče vedno več, še več in več tega, kar je že znano, česar se tako zelo oklepamo, da ne bi slučajno prepoznali kaj globljega, in ko bo to postalo znano, se bo hrepenenje navzven obrnilo navzonter, kjer bomo želeli še več sebe, svojega nortranjega soka in življenja, še bolj si bomo želeli živeti sebe, svoje notranje potrebe, da smo živi in živimo točno to, kar se nam dogaja in nas navdaja. Želeli si bomo živeti življenje.
