V globino, a kako? Nihče nas ni tega učil. Sicer pa, kaj pa je sploh globina? No, to je tisto, kar nam pomaga prepoznati, tisto, kar je nad. Čisto enostavno, ne. Predstavljajte si, da je jeza zgoraj in da je nekaj pod njo, nekaj kar jo zaiskri. No, če želimo to odkriti, je potrebno globlje.
Zakaj pa bi sploh to počeli, se vprašate. No, iz čisto preprostega razloga, ker se jeza prebuja v najbolj nenavadnih situacijah in jezi tako mene, kot vse ostale v moji okolici. Pa ne samo, da bi nas vse skupaj razburjala, tudi poškoduje nas.
In kako to? No, vsako čustvo, če je naperjeno, da nekaj izrazi na silo, da nekaj odrine, porine, da hoče dopovedati in ogroziti, prisiliti, vsako tako čustvo povzroča v našem telesu neko napetost. Če ne samo v glavi, potem v koži ali posamičnih organih, česar se sicer v tistem trentku ne zavedamo, a ko zbolimo, lahko dokaj hitro, če malo premislimo, povežemo to bolezen s tistim čustvom.
Preberite več: Naša prava in resnična bit | Naša prava narava

Zakaj je postavljanje ciljev tako pomembno? Da vidimo, če smo kjerkoli navezani na karkoli? In kako to ugovotimo? Na čisto enostaven način. Preprosto se vprašamo, če to kam nameravamo s cilji, zadovoljuje kakršno koli našo potrebo. In če jo? No, potem si poizkusimo zastaviti cilj, ki ne bo vključval zadovoljevanja te potrebe. In ne govorim o zunanjem cilju, temveč o tem kar se dogaja znotraj.
Namen duhovnosti je iti globlje, saj vsi mi, vsak od nas prepozna neki globlji občutek, ki mu govori, da ni vse tako, kot bi moralo biti in se prav zaradi tega obrača globlje. Želi odkriti svoj pravi in resničen občutek, ki mu daje pravo mero tega, kar je zanj prav in tega lahko prepozna iz enega samega razloga - namreč, da je idealno stanje že nekje zapisano v njem.
Najprej se je razvilo življenje, enoceličarji. Celice so se delile. Iz stare enocelične, sta nastali dve novi, ki sta pravtako znotraj sebe nosili genetsko zasnovo izvorne. Delila pa se je tudi prisotnost, vsaka celica se je zavedala vsaj sebe in okolja. Potem je evolucija poskrbela, da se je razmnoževanje razvilo na bolj kompleksni nivo, saj pri enoceličarjih ni prihajalo do kombinacije DNK in življenje je poskrbelo za spolno razmnoževanje. Nove celice pa so dobivale tudi delčke prisotnosti od vsake celice.
... se kaj hitro z lahkoto poda v nek navidezen, izmišljen svet, ki ga kaj lahko odpelje še globlje. A ne kamor koli, temveč v svet še večje domišljije, s katero si ne more kaj dosti pomagati. No, vsaj v svetu, kjer želi resnične odgovore na to, kar se v resničnem svetu dogaja.
Vsak od nas je naravan na nekaj in to ni ravno tako važno. Kar pa je važno, pa je, da v tej svoji naravnanosti odkrije, zakaj je tu, na svetu. In ponavadi to odkritje ni nikaj posebnega, nekaj specialnega, ampak je le to, kar je.