Vsak od nas je naravan na nekaj in to ni ravno tako važno. Kar pa je važno, pa je, da v tej svoji naravnanosti odkrije, zakaj je tu, na svetu. In ponavadi to odkritje ni nikaj posebnega, nekaj specialnega, ampak je le to, kar je.
Človeški rodovi že od nekdaj potujejo. Eni se vračajo, drugi spet potujejo naprej. A nihče se ne ustali dokler ne najde svojega pravega prostora.
Dobro je, da imamo ljudje postavljene cilje, kajti le-ti so tisti, ki nas peljejo v smer, v katero želimo priti. A težava nastane, ko ne vemo katera je ta smer ali pa, ko nam to smer, ki bi naj bila za nas najboljša, postavijo drugi ljudje, s čimer sicer načeloma ni nič narobe, težava pa nastane takrat, ko tudi ti ljudje, ki nas usmerjajo, ko tudi ti ljudje vidijo zelo malo.
Obzorje je zelo pomembna stvar pri naravnanosti. Če človek, ki deli nasvete sam ne vidi onstran, kako pa ta sploh lahko določi smer tvojega potovanja, razen le tako, da ti kaže kam ne smeš iti – torej v zazrtost v sebe in v deljenje nasvetov, med tem, ko še sam ne veš zakaj si tu, na svetu.
Je že res, da je vsak od nas prišel na ta svet, da bi služil. Nekateri služijo sebi, nekateri drugim, a sploh ni toliko važno komu, vse dokler se nam pred nami odpira nova pot, ki nas pelje še vse bolj k sebi. In kaj pomeni potovanje k sebi? No, vsekakor ne tisto, ki te oddaljuje.
Čustvena in miselna potovanja so sicer dobra potovanja, a večinokrat le iz vidika užitka. In kaj je narobe z užitkom, razen tega, da se v njem uživa? No, morda tole... Vsak užitek, ali obljuba užitka ima namreč lastnost, da opustimo svojo začrtano pot. In ne govorim o poti, ki bi nas vodila k še več užitka, temveč o poti, ki bi nas vodila k še večji prepoznavi naše prave biti.
Ker, če je ne prepoznamo, če ne vemo, kdo in kaj je naša bit, predvsem pa kakšne so njene lastnosti, kako pa sploh lahko vemo kdo smo in kaj nam je tukaj za početi? To je podobno, kot da voda ne bi vedela, da lahko zavre in bi kar na enkrat odkrila, da ima to sposobnost, ki ji lahko skozi mehurčke in hlapenje ter pretvarjanje faz nudi užitek in bi nenehno le stremela po spremembi faz.
A če bi se dejansko le dogajalo nenehno spreminjanje faz, dobesedno in v vsaki sekundi 10 milijonov krat, potem ne bi bilo vode, ki bi zalivala in hranila rastline in življenje na splošno, pa še okopati in očistiti se ne bi mogli v njej.
In podobno je z ljudmi. Če nenehno stremimo za užitkom, nas le-ta želja odmakne od tega, da bi lahko videli zakaj v resnici smo tu – ne zaradi nenehnega spreminjanja faz, temveč zaradi umirjenega, spontanega toka sprememb, ki se pač zgodijo, ko se zgodijo.
Če pa človek nenehno stremi in sili svoje potovanje k doseganju užitka in zadovoljitve, pa obstaja velika nevarnost, da ne vidi ali ne vidi v zadostni meri tistega, kar njegova narava želi, da izrazi.
Ob tem pa je seveda pomemben tudi način. Izražanje naše narave je lahko takorekoč programirano, kar lahko vidimo v vsakdanjem življenju. Po drugi strani pa je lahko spontano, kar vidimo pri raznih umetnikih, fotografih, znanstvenikih.
Bolj je torej naša naravnanost ujeta v doseganje užitka in doprinosa, manj vidimo tisto, kar je potrebno videti, da bi lahko še bolj izpilili svojo globoko naravo. No, sicer imamo možnost, da to počnemo. A ko se silimo in nenehno potujemo za materialnimi cilji, je to naše odkrivanje posiljeno in napeto in tudi razkrivanje naše narave je takšno – napeto in posiljeno.
Tudi fant, ki hoče za vsako ceno dekle, bo rinil vanjo, pa četudi za ceno zavrnitve. In zgodba se bo nadaljevala tako dolgo, dokler ne bo srečal nekega dekleta, ki mu je všeč siljenje. In takrat bosta imela priložnost, da bosta še bolj odkrila svojo globoko naravo siljenja, s čimer ni čisto nič narobe, a takrat zanju življenje najverjetneje ne bo pravljica, temveč le poizkus pobega od tega, da se soočiš sam s sabo.
