Vsak človek se je rodil z njimi, čisto vsak. Vprašanje le je, v kolikor jih plemeniti. Ne, in tu ni govora o darovih, ki napenjajo mišice, razvijajo miselne procese ipd., če so ti namenjeni le izgradnji mišic ali generiranju novih in novih miselnih vzrocev in misli samih. Ne, govorim o razvoju tega, kar poganja našo fiziologijo, naše misli, čustva, hrepenenje.
Veste, tudi hrepenenje o nekod pride. In včasih je povezano s hlastanjem za materialnim, za mislimi, čustvi, po hrani ipd. Tudi njegov izvor je v nematerialnem, čeprav se nam na prvi pogled zdi, da je v naših telesih prisotno le zaradi kompleksnih fizioloških procesov in medsebojnih reakcij molekul. A temu ni čisto tako.
Vsak od nas ima neki občutek, da je živ. Obdaja ga nekaj, česar se ne da opisati z besedami ali čustvi. Preprosto pač ve, da je živ in to je to. Brez vseh potreb po olepševanju tega, kar čutimo in kaj doživljamo. Čisto vsak človek lahko pride do tega osnovnega občutka, le vprašati se mora: “Kdo sem jaz?” in občutek bo postajal vedno močnejši.
To sicer ne pomeni, da bo vedno bolj doživljal in zaznaval fizični svet in sebe, čeprav se lahko zgodi tudi to, a govorim o tem, da se bo začel krepiti njegov lasten občutek o njem samem.
Najverjetneje bodo začele izginjati navezanosti na to, da moramo čutiti to ali ono in um se bo začel obračati navznoter, k svojim koreninam. Spontano pa bo začela vedno bolj vznikati praznina, občutek, da ničesar ni. In bolj se človek pogreza v ta občutek ničesar ni, bolj se v bistvu seli k sebi, saj svet kot ga doživljamo, le-ta obstaja le v naši glavi, čustvih, občutkih. In bolj se začnemo premikati iz področja, ki nam opisuje zunanje pojave, bolj se začnemo premikati k notranjosti, k svojemu bistvu namreč.
In to je point. Iti v svoje srce, vedno bolj in bolj. In to lahko storimo samo tako, da se vedno bolj približamo k sebi, torej, da vedno bolj gubimo občutek za zunanji svet oz. da so stvari, ki se pojavljajo v svetu, ki ga doživlja naše telo, le iluzije. To sicer ne pomeni, da zunanjega sveta ni. Pomeni pa le to, da se vedno bolj krha naša navezanost na zunanje stvari, kajti ko je prisotna, dostikrat niti ne vemo kaj so naši darovi, kajšele, da bi jih razvijali.
Vsak od nas je namreč prišel na ta čudovit planet z namenom, da razvije del sebe, svojega duhovnega daru in da potem v njem uživa, na kakršen koli način že. In darovi, povezani so s tem, kar je potrebno, da se razvije znotraj nas, neka lastnost, da bomo lažje ali popolnoma osvobojeno shajali sami s sabo. In to je mogoče narediti le skozi delovanje.
