Človeško življenje je idealno, saj posedujemo telo, skozi naše telo pa tudi deluje Duh. Duša je seveda bolj očitna, čim manj se enačimo s tem, kar čutimo v telesu, kajti bolj se enačimo s tem, kar zaznavamo kot svojo resničnost, bolj se oddaljujemo od tega, kar resničnost je.
Resničnost ni nikoli tista, za katero bi lahko rekel, da je ta ali ona, ker v trenutku, ko jo poimenuješ tako ali drugače, je več ni, saj je to že nekaj, kar je bilo. In način dojemanja, kako ljudje dojemamo svet, je idealen, saj nas za trenutek, ko premišljujemo o tem, kar naj bi bilo sedaj, premakne v preteklost.
V bistvu vedno, ko premišljujemo, premišljujemo o pretkelosti, nikoli o sedanjosti, saj je sedanjost nekaj, kar ni iz misli, ne iz konceptov, čustev ali zamisli. Je preprosto to, kar je. In nobene potrebe ni, da bi jo poimenovali tako ali drugače, ker če imamo to potrebo, da jo namreč poimenujemo tako ali drugače, potem imamo vedno tudi potrebo, da se s svojimi mislimi, čustvi ali občutki vračamo v obdobje, ko je resničnost bila takšna, kot smo jo nekoč videli.
Tisti, ki živijo v trenutku nimajo nobene potrebe prijemati ali se dotikati nekega koncepta, ker je to le neka zgostitev, ki se pojavlja v zavedanju, v zavesti, ki povzroča najprej majhen, nato pa vedno večji privlak. In ravno takšen način delovanja duha skozi fizično telo je najbolj priročen za učenje o sebi, o duši in o duhu, ki deluje skozi telo, ki mu pravimo naše.
V vsem kar izražamo, se namreč zrcali naša duša in duh, ki deluje skozi naš izraz, ne glede, če je fizičen ali nefizičen. Če nameč ponavljamo besede le v glavi, v umum, tudi takrat deluje Duh skozi nas, le da je razlika takrat le v tem, da se cikla sam v sebi in se ne more izraziti skozi naš izraz na svet, ne more svobodno plavati.
Narava našega uma je, da če ni izkoriščen le kot orodje, temveč kot ta, ki premišljuje, ki misli namesto nas, ne govorim o fizičnem telesu, temveč o duši, ki skozi nas pošlija na svet skozi razne navdihe različne čudovite ali manj čudovite stvari, namreč takšna, da živi v svoji predstavi o tem kar je, torej v nekem vzorcu, ki sam sebe ponavlja in ponavlja, kot zanka brez konca. In ko nam le uspe izstopiti iz te zanke, nas ponovno navdihne Duh, a je od privlaka starih idej in konceptov odvisno ali bomo ostali zunaj in gledali na svet na nov, svež način, ali pa se bomo ponovno podali na že iztrošeno raziskovanje tega, kar že vemo, da ne deluje za nas.
Idealni poligon torej za Duha, da se nauči nekaj novega o sebi, kajti tudi učenje o tem kaj je privlak in kako ga premagati je učenje o sebi. Ljudje namreč vse preveč krat povezujamo učenje z nabiranjem konceptov, misli, idej, zgodovine, bla bla bla in se namesto, da bi se ukvarjali s tem kar je, ukvarjamo preprosto s preteklostjo, ki je v bistvu že passe.
Znanje in modrost namreč ni ujetnik misli, konceptov ali idej, ker namreč, ko to postane, je znanje le nekaj za v knjižnico. Vse kar je za v knjižnico, takšno ali drugačno, v glavi ali na papirju, so le recepti, nekaj kar se dela in ustvarja po utečenih in največkrat preverjenih in neodstopajočih pravilih. A znanje, Znanje, to ki prihaja od Duha, ki nam ga daje življenje ves čas na razpolago, pa le je, kajti življenje nam daje na razpolago mnogo priložnosti, da bi se lahko vedno izražali na svež, na nov način. A način človeka kako razmišlja o življenju je tisti, ki nas drži ujete v preteklosti.
Poučevanje o življenju, ni poučevanje o preteklosti, kajti, ko to postane, je le še omejeno na dogmatizen, na dogme, ki ne odstopajo od svojih zarjavelih, zadrgnjenih pogledov, ki naredi življenje rigidno, ne živo, takšno, ki ne živi, temveč se odvija v ciklih, v krogih nekih konceptov in idej.
Torej idealen inkubator za duha, saj duh želi priti k sebi, do sebe, skozi sebe na način, da sam odkrije sebe ponovno, vendno znova in znova. In to lahko stori le tako, da vse izpusti, in ne govorim o globalnem Duhu, kajti ta že je, izpustil namreč, temveč o posameznih, individualnih dušah, ki stremijo za tem, da bi se vrnile. Torej je pot povratka, pot vračanja pot dopuščaja, da je življenje takšno kakršno je, brez, da bi moralo biti kajkoli drugačno, vsekakor pa ne v preteklosti.
