Namen duhovnosti je iti globlje, saj vsi mi, vsak od nas prepozna neki globlji občutek, ki mu govori, da ni vse tako, kot bi moralo biti in se prav zaradi tega obrača globlje. Želi odkriti svoj pravi in resničen občutek, ki mu daje pravo mero tega, kar je zanj prav in tega lahko prepozna iz enega samega razloga - namreč, da je idealno stanje že nekje zapisano v njem.
Pri zdravljenju, pri načinu potovanja v naše globine, da bi uzrli in se usidrali v naše pravo in resnično stanje, kjer bi se naš občutek o tem, kaj se dogaja in kako se v resnici počutimo o tem, kar se dogaja, mora priti do neke vrste uskladitve med tema dvema, kajti v nasprotnem se naša zaznava glede tega kar čutimo in kako bi se lahko počutili, nič kaj dosti ne spremeni. In tukaj govorim tako o fizičnem, kot psihičnem ali mentalnem.
Vse kar se dogaja je namreč odsev iste resničnosti, ki želi skozi sebe le povedati to, kar si pač želi, in če naše notranje stanje ni usklajeno s tem, kar se dogaja zunaj nas, potem pride do razkola, začne se dogajati dvojni občutek, ki znotraj nas prebuja potrebo po spremembi. Ni namreč vedno lahko najti sebe, svoj notranji občutek in ga živeti tudi na zunaj. Stvari v življenju so namreč mnogokrat obrnjene na glavo in nas silijo, silijo naš um, telo, čustva ipd., da se začnejo izražati na drugačen način, kot si to želi notranja narava.
Kaj pa je v bistvu naša notranja narava? No, to je božja esenca, ali esenca življenja samega, ki se le želi izraziti na način, kot se pač želi. To sicer ne pomeni, da naš um ni hkrati del tega življenja, o katerem govorimo, je pa vsekakor tisti, ki želi prevzeti prevlado nad njim.
S tem namreč, ko začne sam določati pravila, kako se mora obnašati naša izvorna esenca glede na to, kako on (um sam) to vidi, se začne znotraj naše zavesti ustvarjati razcep, ki nas kaj lahko pelje do razcepljene osebnosti. V realnem življenju sicer to ni vedno tako opisano, a na neki ravni smo vsi v nekem trenutku razcepljene osebnosti, saj skoraj ni človeka, ki bi sto procentov sledil svoji resnični naravi.
Pri tem, komu slediti je namreč vedno dobro pogledati, na kaj se odzivamo in na kakšen način se odzivamo na našo lastno naravo, ki teče skozi naše bitje, ali pa se odzivamo na tok misli, ki pronicajo kot reka ali velikan iz našega uma. Kajti če pronicajo kot reka ali velikan iz našega uma, bomo kaj hitro prevzeli njegovo naravo, saj nam bodo večje stvari bolj očitne, bolj prijazne in najverjetneje jim bomo zelo hitro sledili prej kot našemu lastnemu bitju.
Nihče namreč ne prepozna malih stvari, preden se mu v dušo usedejo dovolj velike. Pa je temu res tako? No, poglejmo na to malo podrobneje. Velika stvar... je očitna, je otipljiva in še blizu je. Vse namreč kar nas obdaja ima takšne lastnosti, pa smo zato kaj bolj srečni ali veseli? Vse je odvisno od pogleda na vse skupaj.
Če je naše znanje o resničnosti omejeno na materialni svet, smo morda res zadovoljni z njim - za krajši čas. Potem pa odkrijemo, da nam nekaj manjka. A kako to odkrijemo? No, tisti notranji občutek našega znanja o tem, kar je res in kaj ne, začne počasi trkati na vrata. Knok, knok...
Kaj hitro se prebudimo iz iluzije in naši občutki se spremenijo. In zakaj je do tega prišlo? No, naše bitje prav dobro ve, kaj je koristno in pravilno za nas. Ta tok življenja, ki teče večno skozi naše živo telo, nas na to opozarja, pa če to čutimo ali ne. Razlika je le v tem, da če ne čutimo, smo pač pahnjeni v otopelost, žalost in zadržanost, ki nas ne pelje nikamor, temveč nas lahko vedno bolj paha v stanje žalosti in otopelosti.
Po drugi strani pa, če se prepustimo življenju, kot nas le-to pelje, se reka, ki se je odklonila znotraj nas, govorim o našem lastnem bitju in toku življenja, ki teče skozi nas, počasi uskladi s tem, kar mora biti in je pravilno za nas. V tem primeru pa se vsa motnost notranjega sveta in občutkov začne vedno bolj bistriti in vedno bolj se vračamo v našo pravo in resnično naravo. In tukaj, dragi moji, je prišlo do popolne prepoznave višjega nivoja znanja, torej znanja, ki ne govori samo o materialnem svetu, temveč tudi govori o nematerialnem svetu.
