Vir slike

Naša prava narava niso kvantne zgostitve, pa koliko koli se že temu posvečamo. V življenju imamo namreč navado, da poizkušamo z mislimi, čustvi, predstvami ipd. oblikovati kvantni delec/zgostitev, ki jo potem poizkušamo opisati. A teh stvari se ne da opisati, kajti zelo so minljive. Če namreč težimo k temu, da bi vzdrževali kvantno prepletenost, v to vlagamo dosti energije, neke energije, ki jo moramo na enak način, kot kvantno prepletenost samo, ustvariti iz druge kvantne prepletenosti.

Naša prava in resnična narava je prazna, kjer ni nobenih zgostitev in kvantnih prepletenosti in bolj se naprezamo, da jih ustvarjamo (te iste kvantne prepletenosti), večjo napotest znotraj sebe ustvarjamo. In to ne kakršno koli napetost. Celotno naše bitje postane napeto.

Vir slike

Ljudje smo kvantni računalniki, v resnici. Ko čustvujemo, mislimo, čutimo v bistvu tega vedno ne čutimo od neposredne okolice. Včasih dobimo preblisk o nekom, ki se nahaja na stotne kilometov daleč, včasih pa le nekaj metrov in točno vemo, kaj se z njmi dogaja. Tudi s stanji je isto. Točno vemo, kjer se je kaj zgodilo. Prekognicija, prenos misli??

No, nič kaj takega, gre se namreč za kvantno prepletenost.In bolj je ta nekdo oddaljen, težje je vzdrževati povezavo. Mnogokrat celo nemogoče, saj je tudi vzpostaviti ni. Celo življenje nas namreč prepričujejo, da smo ločena entiteta in da je to kar čutimo samo naše.

Vir slike

Prehlad je zgostitev v odhajanju. Bolj se držimo tistega, kar naj bi odšlo in je škodljivo za nas, bolj se nas prehlad “drži” oz. dalj časa traja, da se umakne. Dobro je vedeti, da je vse kar je redkejše od gostejšega, da je to nekaj v odjahanju, tudi, ko govorimo o nemoči. Ko govorimo o občutku nemoči, je tukaj to, kar je gosto prav občutek nemoči. Občutek nemoči je namreč le občutek, pod katerim se nahaja neka redkejša resničnost, ki pa ni nemoč. In bolj se oklepamo nemoči, večji je občutek, da nič ne moremo.

Dober primer zato je, ko nekdo odide iz našega življenja in se oklepamo občutka osamljeosti, nemoči, izpuhtelosti, izpraznjenosti ipd. Tudi tukaj se gre le za občutek, ki pa, ko ga izpustimo in mu dovolimo, da se sam razkadi, in tukaj je poudarek dobesedno na besedi razkadi, saj občutek nemoči nadomesti nekaj lažjega, nas prežame tisto, kar se nahaja pod njim. In ponavadi je to popolno zaupanje, moč, veselost ipd.

Moj predlog? Ne iskati občutkov, ki vas pahajo v nake čudna stanja. In če ste jih že našli in ugotovili, da se jih držite, je zelo preprosto. Izpustite jih... Pod tem, kar držite je vse tisto, na kar ste pozabili in vas dela močne, vesele, igrive.

Vir slike

Zaminivo, kako učinkovito je narejeno naše telo. Če je v njem količkaj škodljivega, se na to odzove tako, da oblikuje, cisto, rak, tumor, rano, slepost, mišično napetost, karkoli in to poizkuša na nek način odstraniti iz telesa, kajti to, kar se v njem nabira dolgi čas, je postalo preveč gosto, da bi lahko sobivalo s telesom. V njem začne ustvarjati ovire, pregrade in ščasoma se kot reka, zajezi in ustvari nekaj mrtvega, mrtev pretok, mrtvo dejavnost. In potem, potem je naloga telesa samega, ki je inteligenten mehanizem za vzdrževanje ohranjanja, da vse kar mu preprečuje delovati avtonomno in učinkovito poizkuša izločiti. In seveda, če tega ne more, pokliče na pomoč tista telesa, ki so sposobna odstraniti iz njega, del, ki mu preprečuje bivati zdravo in učinkovito. Ponavadi se to ostrani s fizičnimi ali enegetskimi zdravili, ki lahko ponovno vzpostavijo pretok, s fizično ali energetsko operacijo, če pa drugače ne gre, pa se telo ugasne na enak način, kot hišni sesalec, ki mu zmanjka elektrike. Razlika je le v tem, da se telesa (zaenkrat še ne) da ponovno napolniti.

Vir slike

Na Zemlji smo zato, da raziskujemo zgostitve. A ni logično? Naše telo je zgostitev, zgostitev v času in prostoru. In ko se podamo na globoko raziskovanje sebe in tega , kar nas obdaja, kaj hitro odkrijemo, da so te zgostitve, v katerih se nahajamo, dokaj dinamične. Da, spreminjajo se, spreminjajo se s časom in prostorom.

Čas in prostor namreč nista statična, ne sta zelo dinamična. In s svojimi lastnostmi vplivata na potek zgostitev.

Vsaka zgostitev, pa bodisi v ali izven telesa je namreč skupek nečesa, do česar pride zaradi gravitacije. Zaradi točke v katero kaže vektor polja, ki pa ni le polje časa in prostora. Ne, to je polje čas-prostor. Sem na Zemljo smo torej prišli raziskovat zgostitve, ki se tvorijo iz inteligentnega polja, ki mu pravimo čas-prostor. A ne gre se samo za polje čas-prostor. Tudi to je neka zgostitev, za katero se nahaja neka sprostitev, neka sproščenost znotraj katere obstaja točka gravitacije, kamor kaže vektor polja.

Ste že kdaj pomislili kaj pravzaprav pomeni vzrok in posledica, o katerem mnogi govorijo? Zakon karme? No, karma obstaja tako dolgo, dokler obstaja um.

In kako preko nje? Vsi ki imajo kaj soli v glavi vedo, da se karme ne da izigrati in predrugačiti. Oz. da se jo, in to tako, da se odigra vse, kar karma želi. Karma so pravzaprav vse podzavestne napetosti in nepomirjenosti s tem, kar se nam je dogajalo in se nam dogaja v življenju. To so stvari, dogodki, srečanja in odnosi, ki jih nismo v polnosti živeli, ko so bili tukaj in zdaj in smo jih potlačili v naše celice, v naš celični spomin.