Vir slike

Vsaka človeška duša, ki je rojena na Zemlji kot človeško bitje ima enega Duhovnega varuha, ki ji je dodeljen, da ga pazi med tem, ko je na zemlji. Kot splošno pravilo, zavzame vlogo Duhovnega varuha eden od dušnih sobratov ali sester, ki so živeli na zemlji nedavno in imajo najnovejše znanje od tridimenzionalnem svetu. Naši Duhovni varuhi nas poizkušajo varovati pred zlom in nevarnostjo in nam pošiljajo navdihe, tako da se bomo pravilno odločili v najbolj pomembnih obdobjih svojih življenj. V skladu s tem, da bi ulovili te navdihe je pomembno prečiščevati naš um na dnevni bazi, recitirati »Molitev Varuha in Duhovnih varuhov in vzdrževati kondicijo za komunikacijo z njimi. Duhovnii varuhi prebivajo v Duhovnem svetu, tako da lahko vidijo vse z enega nivoja višje, kot to lahko mi tukaj v tretji dimenziji. Vendar pa, ker prihajamo iz iste energetske entitete, ni njihov nivo zavesti tako zelo drugačen od našega lastnega. Naši Duhovni varuhi imajo natančno isti karakter in tendence kot mi sami. Imajo podoben način razmišljanja in skoraj čisto enako pot, kot mi. To pomeni, da tudi Duhvni varuhi niso popolnoma popolni.

vir: https://happyscience-na.org/about/teachings/spiritual-truth/the-soul-and-guardian-spirits/

Vir slike

Dandanes mnogi govorijo o duhovnosti, a kaj je pravzaprav duhovnost? Duhovnost je ukvarjanje s sabo, s svojo dušo, s tem kako mi sami doživljamo svet, kajti vse kar se pojavi v čutilih, naših zaznavah (poudarek je na besedici naših) prihaja iz nas, iz naše notranjosti. Vse namreč, kar je znotraj nas, kar čutimo znotraj sebe, se prebuja znotraj nas in vse kar se dogaja zunaj nas, vse to prebuja nekaj znotraj nas.

Zanimivo je, da ljudje še vedno iščemo vzrok zunaj nas, ko se nekaj prebudi znotraj nas.

Zelo težko je namreč videti sebe ločenega od okolja, pa čeprav ravno to počnemo. Iščemo vzroke za to, kar se dogaja znotraj nas, v zunanjem svetu in na ta način le še ločenost povečujemo.

Dandanes nas že mnogo, ki se ukvarja z duhovnost na neki ravni zaznava to ločenost, čeprav še morda ni tako zelo popolne slike o tem v naši zavesti. A pravzaprav je okolica del nas in mi smo njen del.

Vir slike

Zehanje je lahko izraz dolgočasja, a če pogledamo globlje, nas ljudje ne spremljajo, ker se dogaja nekaj znotraj njih, kar je pomembnejše od tega, kar imamo za povedati. To je lahko prebuditev energije dolgočasja, reflektiranja, zaspanosti… A pri zehanju se nikoli ne gre za to, da nas nekdo ne upošteva. Še več, zelo nas upošteva. Razlika je le v tem, ali mi to vidimo ali ne.

Vsak, ki zeha, na nekaj odreagira in na to kar odreagira je dobra stvar. Z ljudmi se družimo, da bi si medsebojno pomagali prepoznati to, kar nas ovira pri vsakdanjem življenju, da bi lahko šlo svobodno naprej. Če seveda ob druženju pričakujemo, da nas bo druga stran obravnavala na takšen način, kot si to želi naš um, potem smo v zmoti.

Pri druženju se včasih dogaja dosti več, kot to razkriva samo oko. Tisti, ki govori, nekaj oddaja, pa bodisi so to besede, zvok, gestika, mimika, čustva… A ste vedeli, da je vsak izraz nosilec energije, ki je pri nekaterih bolj očitna, pri drugih manj?

Pri komunikaciji vsaka stran vlaga svojo energijo, pa čeprav se navidezno nekateri pri komunikaciji dolgočasijo in ta energija ni kar neka energija. Včasih se ta energija obnaša kot dolgčas, drugič spet kot upor, tretjič kot odpor, četrtič kot občutke zavrnjenosti ipd. in tega ne gre zanemariti.

Vir slike

Vse v življenje je bodisi sproščeno, bodisi zakrčeno. Seveda obstajajo tudi mnoga področja življenja, ko je življenje sproščeno, ta področja so popolnoma sproščena in nam dovolijo, da imamo prečudovito kvaliteto življenja. A ob vsakdanji naglici, je zelo težko dobiti trenutek v svojem dnevnem ritmu, ki je popolnoma sproščen in nam povzroči čudovitost tega, kar smo.

Vsi imamo možnost, da smo takšni in drugačni, vsi imamo možnost, da smo srečni. A sreča ni odvisna samo od stanja čustev. V modernem življenju jo mnogokrat povezujemo z materialnimi dobrinami, številom dni dopusta, potovanj. A pri sreči se gre predvsem za sproščenost, tako v čustvih, kot v mislih, v telesu in naši duhovnosti.

Človek, ki je srečen v čustvih, v telesu pa čuti bolečine, ga bodo le-te vedno bolj vlekle na stran nesreče, kajti onemogočale mu bodo da počne nekatere stvari, se ukvarja z nekaterimi aktivnostmi, podobno človek, ki misli da je srečen, a njegova so čustva žalostna ali pa čuti globok občutek nesreče…

Vir slike

Duhovnost je veja vsega kar je. Je globoko raziskovanje obstoja samega, saj se sam obstoj zrcali znotraj nas samih. In v trenutku, ko ga naredimo za nekaj kar ni, to tudi postane.

Dojeti to kar je ni tako preprosto, ker se ljudje velikokrat zatekamo k primerjavam. Vse karkoli dojamemo kot neko primerjavo, najverjetneje ni to, o čem govorimo, podobno, kot če želimo nekomu opisati seks, pomivanje posode ali peko kruha. Karkoli opišemo preprosto ni to.

Da bi dojeli to kar se v resnici dogaja, je potrebno to začutiti. A ne le kot nek delček, približek, temveč kot natančno to kar se dogaja. In kje je keč? No zgodbe, ki nam jim piše naš um so mnogokrat obarvane, tako s tem, kar se k temu dodaja, kot s tem, kar se temu odvzema.

Vir slike

Ljudje smo prišli sem na zemljo okušat sebe, vsak sebe na svoj način. A kaj takšnega je možno samo takrat, ko drugemu dovolimo, da sam sebe doživlja, kot se mu zdi zanj najprimerneje. Težava že nastane, ko se posameznik odloči, da bi doživljal sam sebe na čisto svoj, unikaten način, pa vedno bolj prepoznava, da je to pravzaprav zelo težko.

Ljudje smo na Zemlji namreč, da se učimo, tako na zunaj, kot na znotraj. In tukaj se začne zapletati, saj imajo nekateri preveliko željo, da druge prepričajo v to, kar oni okušajo kot resnico, drugi pa mogoče spet premajhno. Le-ti, drugi so vse preveč krat izpostavljeni temu, kar jim hočejo navreči, v njih poriniti oni prvi.

A tudi s tem, ni čisto nič narobe, saj je tudi to del okušanja sebe. Nemogoče je namreč okusiti sebe iz vseh strani, iz tiste posiljene in iz tiste, ki je posiljena, če se ne gremo igre življenja.