Vir slike

Ko prihaja iz glave je trdo, umsko. Ljudje bi morali govoriti iz srca, mehko, čustveno. A ne čustveno iz glave, temveč čustveno iz bitja, ker če ne prihaja iz bitja, je to nagovor uma in ne tistega, kar želi bitje sporočiti.

Vsak človek ima um, težava je le v tem, da ga nekateri uporabljajo preveč intenzivno. In ko ta intenzivnost naraste v vsakodnevni pojav, je to rinjenje. Naše bijte se umakne, umakne se tistemu, kar sili. Da, naše bitje ni vsiljivo, ne rine. Noče poškodovati nikogar in besede, ki prihajajo samo zaradi besed, so ranljive, brez globlje vsebine in ne dajejo iz sebe tistega, kar bitje rabi.

Tu, na svetu smo zaradi deljenja globlje vsebine, ne toliko zaradi vsakodnevnih floskul, ki so naperjene na rekombinacijo že usvojenega. Ljudje to namreč zelo radi počnemo. Šlo smo celo tako zelo daleč, da nam je rekombinacinja ustaljenega, vsakdanjega vrveža postala tako domača, da samo še opazujemo in opisujemo to, kar je že znano. Bojim se, da bi nas prevelo nekaj, kar je neznano. A naše bitje, to, kar je v njem, to je vedno sveže, neznano.

Vir slike

V življenju je izredno pomembno biti povezan na svoj lasten vir, kajti če nismo, smo na čustva, misli, dejanja, razmišljanje nekoga drugega. In v trenutku, ko se to zgodi, se začne znotraj nas, našega lastnega občutka za vir oblikovati neka zgostitev.

Ustvari se opna, ki se zapolni s tem, kar smo prejeli od okolice in smo se temu uprli ali tega nismo mogli sprejeti, in to potem v našem telesu, v naši biti deluje kot motilec, kot nekaj kar zavira pretok naše lastne biti in vira samega skozi nas. Več takšnih motilcev imamo manj zaznavamo sebe, svoj lastni vir, hkrati pa vedno bolj zbolimo.

Vir slike

Kaj sploh je srce? Je to neka misel, da smo srečni, žalostni ali pa je to dejansko novo čutenje tega, kar zaznavamo? Nihče namreč ne govori dosti o tem, kljub vsemu jih dosti govori, da čutijo s srcem. Mogoče je to res vprašanje za znanost, da bi to postavila v bolj eksakten okvir, a kaj, če znanost ne uporablja področje srca, z umom pa se tega ne da ravno lepo razložiti. Um je čisto nekaj drugega.

Namen uma je opisovanje in razlaganje, nikoli čutenje in kdor pač čuti srčno stvar, jo pač čuti, in kdor ne, pa lahko samo z umom dojema to, kar mu je povedano. Dobro ob vsem tem je ne pozabiti, da ni vedno tako, kot to govori prejšnji stavek, ker ni potrebno, da se zavedamo, da smo srčni, da bi bili srčni. V resnici je to še bolje, saj se takrat ne obremenjujejo s tem ali smo ali nismo, temveč smo le to, kar smo.

Vir slike

Ko te očala odvadijo biti ti, si izgubljen, kot pri vsaki optiki, ki jo postavimo med sebe in svet, ki nas obdaja. Če gremo na Irsko in dva mesca samo govorimo angleško, kaj hitro ujamemo ritem in naša sposobnost prilagajanja nazaj na slovenščino se malo poleni. Svojo prisotnost navajamo na neki novi aspekt življenja, ki kaj hitro postane naš uradni, če ne pazimo, kajti zalo hitro nas lahko zasvoji nov način.

Pri umski inteligenci vsi tako zelo poudarjajo prilagajanje, iskanje novih idej in načinov. Vsekakor je to to, o čem govorijo, a pred tem je še dosti več. Gre se namreč za izpuščanje tistega, česar več ne potrebujemo in to je v tem primeru, umske, čustvene in miselne navlake, ki se je nabrala znotraj nas med tem, ko smo hodili po življenju.

Vir slike

Meditacija ima toliko nivojev, kot jih ima pravzaprav bitje. Obstaja samo eno bitje in vsi mi smo del tega in v meditaciji vsak od nas raziskuje svoj aspekt tega bijta. Dovoljujemo, da se nas dotika to eno bitje, nas s svojo prisotnostjo boža in nas hrani.

Pri tem se ne gre za fizično hrano, temveč za hrano, ki nas hrani na tako veliko drugih nivojev. Daje nam notranje upanje, sprostitev, srečo. In bolj smo povezani s sabo, s svojo resnično naravo, bolj dobivamo to, kar bi naj dobili.

In um? Um je pri tem mnogokrat v napoto, saj ni kultiviran, da bi na pravilen način odreagiral na tom, kar se pojavlja, pojavlja pa se to, kar pride iz komunikacije med nami, našo individualno dušo in med vesoljno dušo, med tem višjim aspektom nas.

Vir slike

Prisotnost je naša najbolj fina substanca, katera smo. Nekultivirana se obnaša zelo naključno in povzroča človeku mnogo težav. Njegova pot je neravna, kjer ga vleče levo in desno, Prisotnost pa se odziva na um in na druge signale, ki prihajajo iz okolice.

A tudi um je tisti, ki se odziva na Prisotnost, saj ji nekultivirani um povzroča mnoge težave in preglavice. Rine jo v drugo stran od tega, kamor hoče naša narava, da gre, suva jo nazaj in naprej, da se ukvarja bolj s sabo, namesto s tem, kar naj bi tukaj storila.

Nekultivirani Prisotnost in um sta v začetnih fazah človeškega življenja zelo v neravnovesju, kar človeku povzroča mnoge težave in preglavice na njegovi poti, ko pa začne človek iskati ravnovesje na svoji poti, pa začnejo neravnovesja plahneti.