Duhovnost je veja vsega kar je. Je globoko raziskovanje obstoja samega, saj se sam obstoj zrcali znotraj nas samih. In v trenutku, ko ga naredimo za nekaj kar ni, to tudi postane.
Dojeti to kar je ni tako preprosto, ker se ljudje velikokrat zatekamo k primerjavam. Vse karkoli dojamemo kot neko primerjavo, najverjetneje ni to, o čem govorimo, podobno, kot če želimo nekomu opisati seks, pomivanje posode ali peko kruha. Karkoli opišemo preprosto ni to.
Da bi dojeli to kar se v resnici dogaja, je potrebno to začutiti. A ne le kot nek delček, približek, temveč kot natančno to kar se dogaja. In kje je keč? No zgodbe, ki nam jim piše naš um so mnogokrat obarvane, tako s tem, kar se k temu dodaja, kot s tem, kar se temu odvzema.
Ljudje le stežka dojamemo to kar se dogaja, saj ne vidimo bistva. Bistvo stvari je zelo težko dojeti, saj naš občutek za romantiko, semantiko, dojemanje stvari zelo lepo obarva po svoje, v skladu s tem seveda, kako gledamo na karkoli v svojem življenju.
Zelo težko je namreč dojeti nekaj, česar se še nisi dotaknil v življenju, pa tudi v trenutku, ko dobiš predstavo o tem za kaj se gre, se vse preveliko krat osredotočimo le na tisti aspekt življenja, ki nam služi. In kaj je tisto, kar nam služi? No, največkrat tisti del življenja, ki nam prebuja čutenje, takšno ali drugačno.
In tu se začne razdvojevanje, delitev tega kar je, na dvoje. Čutimo dobro, slabo, površno, natančno… Duhovnost pa je tukaj, da to kar je v dvojnem združuje, pomaga vzpodbuditi notranje razumevanje, razumevanje v našem notranjem občutku za obstoj sam, da delitve, razdvojenosti pravzaprav ni in v trenutku, ko to naše notranje bitje dojame, se mnoge stvari v našem zunanjem življenju, ki ne delujejo, ki so površne, bolne, zastrupljene, postavijo tja, kjer morajo biti.
Notranja razdvojenost glede pravilne odločitve, ki je bila prej razdvojena zaradi mnogih predpostavk, izvodeni, pride na pravo mesto, notranji nemir, ki ga je ustvarjala potreba po ravnanju v nek o smer, se pomiri, neodločnost, ki je temeljila na nezmožnosti potegniti prave zaključke, postane odločnost. Stvari, ko so bile prej razdvojene, enostavno postanejo združene, eno z nasprotjem, in človek enostavno ve kaj mora storiti in kdaj.
