Kdor sledi sebi, išče notranjo luč. Naša notranja luč, svetloba, ki izbija iz našega bitja, je naš primarni vir, ki nam kaže kje smo in kam moramo iti. Človek namreč vedno hodi, hodi naproti sebe; in to potovanje je okarakterizirano s samostjo, s samoto, kajti nihče drug ti ne more pokazati kam si namenjen, če tega ne veš sam.
Naša pot je pot samo-spoznanja. A kaj pravzaprav samo-spoznavamo. Spoznavamo svoj notranji tok luči, njegovo svetlobo in svetilnost, zato, da ko jo bomo prepoznali, ne bomo več nikoli dvomili v to kaj smo.
Vsak od nas je v resnici svoja notranja lučka, svoja notranja svetloba, ki kaže – kaže nasproti sebi. A v trenutku, ko se obrnemo stran, začnemo hoditi v smrt, kajti luč je tista, ki nam daje življenje.
Vsak sam jo mora odkriti, četudi mu jo drugi kažejo, kajti če mu jo kažejo drugi še ni nujno, da jo tudi vidi. Videti luč ne pomeni le koketirati od zunaj z njo. To namreč počnemo vsi, vsi se namreč podajamo v raziskovanje notranje lučke, a ko bi se morali z njo stopiti, no, to je pa že druga zgodba…
Nihče ni tako dolgo zlit z lučjo, dokler sam ne postane ta svetloba. In v življenju, no v življenju nam mnogokrat pride kaj na pot, kar nas odvrne od našega lastnega raziskovanja sebe. Naša notranja luč je že tam, a težava je, da so nam bolj privlačne mesenosti tega sveta po katerem hodimo. In ko se odločimo samo za luč, potem gre naše potovanje bojl manj premočrtno k svetlobi, k luči našega
