Vse kar obstaja je Enost in bolj se tega zavedamo, bolj je s tem zavedanjem prepojeno naše bitje in bolj komuniciramo iz tega, bolj se vidik Enosti izraža skozi nas, podobno kot če stojim pred obličjem svetnika, ali zaprosimo duhovnega pomočnika, da nas »pozdravi« ali nam kaj odpravi.
Vsak od nas je usposobljen za komunikacijo s Poljem Enosti, saj smo Enost mi sami. Vsi prihajamo od tam. Pravzaprav ne od tam, saj smo že tam in zanimivo, tudi Ona je Tu. Mi smo Ona. A dokler tega ne dojamemo, se le nahajamo na različnih nivojih dojemanje Nje in vidimo sebe bolj ali manj oddaljene od Nje.
Oh, ta dvojnost, že spet. Spet je dvojnost tista, ki nas odriva od Enosti, od sposobnosti dojemanja le-te, pa tudi od tega, kako globoko smo v Njej. Pa smo res od nje oddaljeni, višje ali nižje, če smo prav mi ta Enost?
Naš um je tisti, naši pogledi na svet in popacanost uma z vsemi nepotrebnimi koncepti in zamilsimi je tista, ki nas oddaljuje od tam, kjer mislimo, da nismo. In bolj to mislimo, bolj se oddaljujemo od sebe, od svojega notranjega bitja, od Enosti same.
Ljudje že dolga tisočletja želijo priti tja. Za to so razvili celo dosti praks, ki jim glede na to, da se gibljejo v globino, v »finost«, »mehkost« pravijo Duhovnost. Da, namen Duhovnosti je iti v globino in se srečati s svojim pravim iz resničnim jazom, z jazom, ki brez dvoma ve, kdo smo.
In kako to počnemo. Tako, da vedno bolj razkrivamo, vedno bolj odkrivamo sebe, svoje načine. A samo to ni dovolj, potrebno se je preobraziti, kar z drugimi besedami pomeni, potrebno je preobraziti, spremeniti, predrugačiti gosto materijo znotraj nas v fino, v tisto, ki nam bo pomagala da lahko postanemo še bolj to kar smo.
Kako pa vemo, da nismo to kar smo? No, vsak od nas čuti, da se na nekem nivoju ne počuti tako kot bi se naj, pa kljub temu, da ne ve točno opisati to, kako bi se naj. Vemo, da je nad temi občutki še nekaj, nekaj bolj finega, nekaj bolj čudovitega, nekaj, kar nam bo pomagalo postati še bolj to, kar čutimo, da bi naj bili.
Da, gre se za globino. Vsak od nas čuti, če je tam, kjer bi naj bil ali pa ni tam. In zanimivo, nihče natančno ne ve kje to je, ve le, da si želi biti tam, v prostoru, ki so ga mnoge religije poimenovale kot Bog, Alah, Krishna, Shiva in da, bili so in obstajajo ljudje, ki so tam.
To je prostor, ki te ne vleče nikamor, nima potreb, ne nuj, še manj pa stremljenj in hrepenenj. To je prostor, ki je pretočen in dovoli, da skozi njega deluje višja volja, tista volja, za katero tudi mi vemo da obstaja, ko govorimo o vzorcih uma in misli, saj nam ti vsiljujejo neko »nižjo« voljo.
Globina je zelo pomembna in ravno pri Keltsko-druidskem načinu zdravljenja, nas le ta preplavlja, saj je pri energijah in zavestih, ki pridejo skozi visoki kanal prisotnih mnogo vnebovzetnih mojstrov, duhovnih zdravnikov, kirurgov, svetnikov, božanstev ipd., ki so svojo prisotnostjo pomagajo, da se podajamo še globlje, v nivoje naše Biti in zavesti, kjer nam bolj malo krat uspeva obstajati.
In podobno kot mati, ki ti z njeno prisotnostjo pomaga, da zaobjameš vse kar ona je in kar je njen način življenja, da postaneš ta način življenja, ki se zrcali skozi tvoje vrednote, ki niso nič kaj dosti drugačne od njenih, podobno dobimo priložnost, da v globini, katero nam pomaga pričarati prisotnost vseh prisotnih, da tudi mi vedno bolj postajamo ta globina.
Ljudje, ki so izpostavljeni ljubeči globini vseh teh ljubečih bitij, ki so prišla na pomoč, da nam pomagajo, da se dvignemo višje in višje tudi sami vedno bolj postajajo prežeti s to globino in njenimi lastnostmi, neredko začnejo globlje doživljati svoje doživljanje sveta, sebe, svojih lastnosti, kar jim omogoči, da vidijo sebe in druge drugače, hkrati pa začnejo izbijati tudi njihovi vrojeni darovi, ki pred tem, ko so se podali v to globino, še niso bili na površju. Z drugimi besedami, njihova življenja postajajo boljša, bolj polna, ljubeča, hkrati pa začnejo tudi za sebe in svoje lastnosti skrbeti na nov, drugačen način.
