Vir slike

Pozabljenje je zanimiv naslov, kajti vse s čimer se v materialnem življenju, v telesih, v katerih se nahajamo in v delovanju v tem svetu ukvarjamo je pomnjenje. Pomnimo stvari, dogodke, reke, izreke, reakcije in akcije, ob tem pa pozabljamo (zanimivo, da sem uporabil to besedo), dobesedno pozabljamo, kaj je namen tega pomnjenja.

Proces pomnjenja in pozabljanja je tako zelo neločljivo povezan, da niti ne vemo kje se kateri začne in kje se kateri konča. In ravno ta prepletenost mu omogoča, da pozabimo tisto, kar za nas ni pomembno in si zapomnimo tisto, kar pa je za nas pomembno. Kaj pa je za nas pomembo?

No, za nas so pomembne stvari, ki znotraj naših teles prebujajo neke občutke, čustva, misli ipd. Pa je že kdo kdaj pomislil, zakaj se ta prebuja, kar se pač prebuja. Po Zakonu privlačnosti isto privlači isto, a tukaj ne bomo toliko govorili o tem.
Vsak od nas namreč prepozna, da če ključ paše v ključavnico, da jo lahko odklene, v nasprotnem pa ključavnica sploh ne odreagira, se ne obrne. Zanimivo, da imamo na svetu mnogo podobnosti, ki se dajo primerjati s ključem in ključavnico, ki se raztezajo vse od osebnih in poslovnih odnosov, pa vse do kuhanja in začinjanja hrane ter mešanice goriva in vžiga avtomobila.

Vir slike

Mi vsi smo zavest, vsi prihajamo iz istega polja, pa lahko mu rečemo Bog, kvantno polje, narava. Naša osnova je ista. Tukaj govorim o primarnem izvoru, ne o biološkem, saj se ga vsi na neki ravni zavedamo.

Če samo pomislimo, se skoraj vsak od nas zaveda, da vse to kar se nam dogaja nekdo opazuje. Če peremo avto, čutimo žalost ali premišljujemo, kaj zlahka potrdimo, da je znotraj nas nekdo, ki to gleda.

Čustva sicer čutimo, a točno vemo kje so in kako se jih čuti. In če smo na to pozorni, to dogajanje nekdo opazuje…

Pri Komunikaciji s poljem zavesti oz. jaz temu polju zavesti pravim Veliki duh, torej duh, ki prežema vse in se ga na zelo enostaven način lahko enači s kvantnim poljem, naravo…, se gre torej za komunikacijo s tem primarnim delom nas, ki ni toliko omejen na prostor in čas, kot ga dojemamo.

Vir slike

Vsak od nas se je že kdaj znašel na poti svoje velike resnice, pa nas je nekaj vleklo stran. Kot, da bi istočasno postalo zelo nejasno. In v resnici je. V resnici je zelo nejasno.

Vse akr nas obdaja, oddaja neke signale. Že v naravi lahko vidimo, kaj nejasnost pomeni. Če k vodi pomešamo olje, je mešanica dokaj nejasna, saj ne vidimo skozi. Sicer se ne gre za pravo mešanico, ker olje ostane na površini, a tisti, ki gleda od zunaj, ne more videti, ali je voda čista in kalna ali ne.

Kar pa lahko vidi je le površina olja. In ko ga odstrani, komaj takrat lahko uzre, da se voda pod njim sveža in kalna. In takšnih in drugačnih mešanic imamo na milijone. Ene so bolj prosojne, druge manj, a od tega je tudi odvisno, koliko se dejansko pomešajo z vodo.

Vir slike

V življenju se vedno najdeta dva, dva, ki želita raziskati sanjski svet drug drugega. Če to ne gre, bosta čez nekaj časa šla na razno in začela iskati nekoga drugega, ki bo z njim raziskal njegov sanjski svet.

Sanjski svetovi so zelo različni, vsak od nas ima svojega. In ko takole raziskujeta svoje širjave, drug v drugem, lahko uživata ali pa vidita milijon napak, ki bi jih bilo potrebno popraviti. A naše zgodbe se ne križajo zato, da bi jih popravljali. Ne, križajo se zato, da bi jih odkrivali skupaj. In če bi se nam zdelo, da želimo popraviti svojo sanjsko zgodbo, če jo želimo zliti s sanjsko zgodbo drugega, potem bi to tudi storili. A nikakor ne drugače, kajti če bi na silo posegli v razvoj svoje lastne zgodbe, bi se v njej izgubili. Potonili bi tako zelo globoko, da niti sami več ne bi vedeli iz nje.

Ko se namreč človek izgubi v svoj lastni zgodbi, ne more več videti niti ne sebe, ne drugega. Nekateri, ki jim je ljubo raziskovanje svoje notranjosti, tam morda uživajo, a kaj, ko se takrat le odzivajo na zunanji svet v skladu s svojo notranjostjo in tam dostikrat ni tako zelo lepo. Ne sprašujte me zakaj je temu tako, a mnogokrat v življenju smo potlačili svoje strahove, upanja, jezo in naš notranji svet je postal jezen, brezupen, ustrahovan. Da pa bi se človek podal tja, je potreben pogum, pogum, da se poda na neraziskano področje in to je včasih zelo težko, posebej še takrat, ko so mu v življenju odrekali, da bi raziskoval svoj lasten svet.

Vir slike

Kaj se sploh gremo, ko kupujemo stvari? A zadovoljujemo dolgoletne napetosti, ki so se znotraj nas izoblikovale na naši življenjski poti ali le zadovoljujemo neko napetost, ki se je pač tam pojavila naključno? No, pa poglejmo…

Vsak od nas se je rodil, v takšni ali drugačni obliki in vse kar je inteligentno opazuje svet. V skladu s tem, kako se svet na nas odziva, se tudi mi naj ali pa obratno, kako se mi odzovemo, tako se svet predrugači, da bi zadovoljil naše notranje potrebe. Kaj pa je v bistvu potreba?

Potreba se v našem telesu ustvari kot odziv na notranjo napetost, zavestno ali podzavestno. In v trenutku, ko začnemo to notranjo napetost opazovati, ni več samo notranja napetost, temveč postane nekaj bistveno več. Začne dobivati obliko, težko, in kaj je najvažnejše, začne dobivati privlak. Vsak od nas je toliko težak, koliko poudarka si daje.

Vir slike

Potreba po pretoku in izvira iz notranje biti, prihaja iz duše in njen pokazatelj je, kje imamo v življenju težave in kamor moramo usmeriti tok svoje energije, da se bo naše življenje stabiliziralo, uravnovesilo. In če se ne? No, borimo se z milni na veter, kajti nekaj znotraj nas kliče, da usmerimo svoje življenje v tisto smer, kjer nas čaka odrešitev.

Vsak od nas je del celote, vsak od nas je celoten, celovit človek, a če tega ne uzremo, smo dokaj poklapani. Motijo nas stvari, ki so vsakdanje za druge, sami v sebi pa ne vidimo iskre življenja, ki bi tiste aspekte nas samih, s katerimi drugi ravnajo tako spretno, obudila.

Ni namreč vsaka iskra, na katero naletimo naša lastna iskra in preden to prepoznamo, lahko minejo dolga leta. Nekatere iskre namreč dušijo naše lastno življenje in nam ne dovolijo, da bi razvili svoje potenciale do tam, do koder bi jih lahko, če te iskre ne bi bilo v našem življenju.