V življenju se vedno najdeta dva, dva, ki želita raziskati sanjski svet drug drugega. Če to ne gre, bosta čez nekaj časa šla na razno in začela iskati nekoga drugega, ki bo z njim raziskal njegov sanjski svet.
Sanjski svetovi so zelo različni, vsak od nas ima svojega. In ko takole raziskujeta svoje širjave, drug v drugem, lahko uživata ali pa vidita milijon napak, ki bi jih bilo potrebno popraviti. A naše zgodbe se ne križajo zato, da bi jih popravljali. Ne, križajo se zato, da bi jih odkrivali skupaj. In če bi se nam zdelo, da želimo popraviti svojo sanjsko zgodbo, če jo želimo zliti s sanjsko zgodbo drugega, potem bi to tudi storili. A nikakor ne drugače, kajti če bi na silo posegli v razvoj svoje lastne zgodbe, bi se v njej izgubili. Potonili bi tako zelo globoko, da niti sami več ne bi vedeli iz nje.
Ko se namreč človek izgubi v svoj lastni zgodbi, ne more več videti niti ne sebe, ne drugega. Nekateri, ki jim je ljubo raziskovanje svoje notranjosti, tam morda uživajo, a kaj, ko se takrat le odzivajo na zunanji svet v skladu s svojo notranjostjo in tam dostikrat ni tako zelo lepo. Ne sprašujte me zakaj je temu tako, a mnogokrat v življenju smo potlačili svoje strahove, upanja, jezo in naš notranji svet je postal jezen, brezupen, ustrahovan. Da pa bi se človek podal tja, je potreben pogum, pogum, da se poda na neraziskano področje in to je včasih zelo težko, posebej še takrat, ko so mu v življenju odrekali, da bi raziskoval svoj lasten svet.
V takih situacijah je normalno, da je človek prestrašen, nesiguren, saj se srečuje z novostmi v svojem življenju. Vsaka notranja zgodba, ki jo sreča je namreč nekaj starega, a kljub temu, je težka travma, ki ji ni mogel pobegniti in jo je zato potlačil in normalno je, da se je zelo težko soočiti s tem, kar je nevarno, strašno, kar prebuja strah in zmedo.
Ko se dva podajata na skupno potovanje je zelo dobro, da imata vsak svoje sanje, a pri tem je pomembno, da dovolita drug drugemu rasti med tem, ko te sanje raziskujeta. Če se prehitro dotaknemo notranjega sveta kogarkoli drugega, se bo le ta umaknil, odzval z odporom; še posebej če je njegova notranja rana zelo globoka.
Ob raziskovanju medsebojnih svetov je potrebna velika mera potrpežljivosti in ponižnosti, kajti če ne, se zgodba kaj hitro zaplete. Vsak od nas namreč prihaja iz svojega okolja, iz svojih sanj in če želimo prehitro ali pa na nepravi način prekiniti tok sanj drugega človeka, ga kaj hitro lahko poškodujemo.
Ni vse zlato, zato bodite pazljivi, ko izbirate tistega nekoga, ki bo vaš življenjski sopotnik, kajti ljudje smo različni; nekateri takšni, drugi drugačni, a vsi imamo znotraj sebe vrojeno lastnost, da smo ponižni in uslužni. In če tega ne vemo prinesti na plano, če ne vemo poslušati, če ne vemo poslušati tega, kar drugi človek potrebuje in si sami na silo jemljemo to, kar mi potrebujemo, no, potem je velika verjetnost, da bomo drugo stran poškodovali, še posebej, če vemo kakšen odnos imajo do sebe in svojega sanjskega sveta. In ko je škoda narejena, postane sanjski svet našega partnerja nezaupljiv.
Sanjski svetovi niso nekaj s čimer se je potrebno igrati. Ne, sanjski svet je nekaj, kar je potrebno raziskati. Tako, ponižno, kot nam to govorijo pravljice, kajti če ne, potem nas kaj hitro pohrusta volk ali se zbodemo in zaspimo ali pa nam nekdo poruši hiško.
Sanjski svetovi so čudoviti za raziskovati, a če se nam nenehno ponavlja ista zgodba, kjer nam nenehno porušijo isti grad, potem je mogoče čas, za počitek, kjer si damo priložnost, da lahko razmislimo, če se še želimo iti isto zgodbo na enak način ali pa morda zamenjati zgodbo. Ni namreč vse zlato, kar se sveti.
