Pozabljenje je zanimiv naslov, kajti vse s čimer se v materialnem življenju, v telesih, v katerih se nahajamo in v delovanju v tem svetu ukvarjamo je pomnjenje. Pomnimo stvari, dogodke, reke, izreke, reakcije in akcije, ob tem pa pozabljamo (zanimivo, da sem uporabil to besedo), dobesedno pozabljamo, kaj je namen tega pomnjenja.
Proces pomnjenja in pozabljanja je tako zelo neločljivo povezan, da niti ne vemo kje se kateri začne in kje se kateri konča. In ravno ta prepletenost mu omogoča, da pozabimo tisto, kar za nas ni pomembno in si zapomnimo tisto, kar pa je za nas pomembno. Kaj pa je za nas pomembo?
No, za nas so pomembne stvari, ki znotraj naših teles prebujajo neke občutke, čustva, misli ipd. Pa je že kdo kdaj pomislil, zakaj se ta prebuja, kar se pač prebuja. Po Zakonu privlačnosti isto privlači isto, a tukaj ne bomo toliko govorili o tem.
Vsak od nas namreč prepozna, da če ključ paše v ključavnico, da jo lahko odklene, v nasprotnem pa ključavnica sploh ne odreagira, se ne obrne. Zanimivo, da imamo na svetu mnogo podobnosti, ki se dajo primerjati s ključem in ključavnico, ki se raztezajo vse od osebnih in poslovnih odnosov, pa vse do kuhanja in začinjanja hrane ter mešanice goriva in vžiga avtomobila.
Da, paleta je zelo široka. In zakaj tam ne pride do pozabljenja? No, iz čisto preprostega razloga. Prave stvar so se našle, prišlo je do vibracijske ustreznosti in stvari, ki so si všeč, so zelo rade skupaj, celo tako zelo, da se prepletejo in tako tudi ostanejo.
Vibracijska ustreznost je zelo pomembna, kajti če je ni, potem so stvari zelo nekompatibilne, ne »pašejo« skupaj. To lahko vidimo marsikje v življenju, vse od tega, da razpadajo nekoč zelo harmonične zveze, pa vse do tega, da upornost gume povzroči, da se avto lahko pelje po cesti in pri nekaterih od teh procesov pride do popolne razklenitve, kot je na primer led in čevelj, pri drugih pa do malo manjše.
Vsaka razklenitev je dobra, saj nam pove, da nekaj pač ne ustreza na tak način, kot se zadeve lotevamo. In če želimo, da se kljub temu, kjer zadeve vibracijsko ne ustrezajo, spoj, zveza ali karkoli drugega, da le-to ostane skupaj, je potrebno najti nekaj, kaj bo omogočilo, da se stvari na neki ravni zlepijo in začnejo delovati kot neka harmonična celota.
Da bi stvari spravili v harmonijo, je potrebno veliko potrpežljivosti in spoštovanja. Potrpežljivost je tista, ki pripelje do vedno večje jasnosti, spoštovanje pa tisto, ki dovoli, da se jasnost še bolj ostri in nenazadnje postane popolnoma jasna, kajti šele takrat lahko v resnici vidimo, če si sploh želimo, da stvari delujejo v harmoniji ali ne.
Vibracijska harmonija se odraža na vseh nivojih in če le-te ni, potem sistem, vsak sistem, stremi k entropiji, k razpadu in uničenju, podobno, kot se gume obrabijo, ko prepiri vodijo v prekinitev zveze, ko se hrana ne zlepi pravilno. Pri tem sicer obstaja zdravilo. Izdelki, ki so za zamenjati oz. za nadomestiti, se ob obrabi preprosto nadomestijo, in nemalokrat denar prestavlja lepilo, ki ponovno na avto pripelje nove pnevmatike, če se želimo z njim peljati naprej.
A ko pride do odnosov ali kuhanja, je zadeva malček drugačna. Tu se stvari ne obrabljajo, se ne koristijo kot podporni proces, za kaj drugega, gre se pa za proces v katerem nastaja nekaj novega, nekaj v čem se struktura spreminja in pozablja stare povezave. Če struktura namreč ohranja stare povezave, se niti nove ne morejo vzpostaviti, vsaj ne na celovit, trden in jasen način. In ko ni jasnosti med strukturami, med dejanji, snovmi, odnosi, se ne zmorejo na novo vzpostaviti in povezati na bolj kvaliteten, trdnejši način.
Snovi pri kuhanju se prepojijo z novo snovjo, ki jo dodamo, npr. suha zmes z jajcem ali pa vodo in zmes, ki nastane dobi nove lastnosti, ki omogočajo, da se lahko proces kuhanja nadaljuje (na primeren način). Vse skupaj lahko vodi do popolne ali stabilne jedi ali pa ne, kar potem tudi definira njeno uporabno vrednost. Pri odnosih pa je zadeva malček bolj komplicirana.
Čeprav se tudi tukaj zmesi, torej telesa, čustva, misli prepajajo z novimi lastnostmi, pa nemalokrat pride do vprašanja, če si oni drug sploh želi lastnosti onega prvega, kajti ljudje gremo v zveze iz različnih razlogov. Kljub temu, da so razlogi različni, kar pa je dobra stvar, da se še vedno poraja vprašanje, če ona druga stran sploh želi, da bi postala del zgodbe prve osebe na način, kot si to misli ona sama.
Ni namreč vsak za vse in tudi tukaj je tako. Najidealnejša zveza je tista, ki je popolnoma brezpogojna, kjer noče nobeden od nobenega, da postane karkoli, ampak v resnici karkoli. Kot pa smo lahko že vsi ugotovil, pa je nekaj takšnega skoraj nemogoče, ker vsi nosimo s sabo svojo prtljago in skoraj nobenega ni, pri katerem ne bi oče, mati ali pa želeli, da bi iz nas nekaj postalo in te želje so različne, hkrati pa so tudi različno močne.
Vsak od nas namreč nosi energetski odtis in ima različen nivo vtiskanja tega odnosa v okolico, kamor sodijo tudi ljudje. Seveda pa ima vsak od nas različen nivo sprejemanja, hkranjenja in skladiščenja tega, kar pride iz okolice. Vse to pa znotraj nas ustvarja zelo močan energetski kaos.
Človek, ki je močno dovzeten za vibracije iz okolice, jih kaj hitro posrka, kar zelo hitro poruši znotraj njega energetsko ravnotežje, ki ga znotraj njega vzpostavlja njegova lastna vibracija. V nasprotnem pa, če ima oseba znotraj sebe impulz, da širi svojo vibracijo v okolje, ne glede na to, če okolje to potrebuje ali ne, pa najprej poruši vibracijo v okolju, potem pa še, ker na neki ravni hoče ugajati in širiti to, kar on misli, da je njegova ideologija, skozi nenehno preverjanje, če je ugajal ali so ga sprejeli, še poruši sam sebe, svoje lastno energetsko ravnovesje, če ni odziva, kakršnega pač čaka.
Igra življenja je čudovita in vsak od nas nosi svoje breme. Kar pa je zanimivo, pa je dejstvo, da se neglede na katero stran, med intro- ali ekstravertirane ljudi, se uvrščamo, pa se vedno, dokler se seveda ne naučimo, učimo spoštovanja in potrpežljivost. In dokler ju ne obvladamo v popolnosti bomo vedno padali iz ravnovesja, kajti tudi tisti, ki so intravertirani ne spoštujejo svoje resnice, ko se bitje želi izraziti in se kopajo v zazrtosti v svojo bolečino, namesto, da bi izrazili, to, kar pač želi njihovo bitje.
Človeško bitje je namreč tisto, ki izraža, ne možgani ali deli telesa. To kar čutimo kot življenje, impulz življenja, znotraj naših teles, to kar je razlikovalni znak za vsakega od nas, da je nekaj živo ali mrtvo, to je tisto, kar izraža. Vse ostalo so le instrumenti tega, da se lahko izrazi. In če ima človek potrebo, da se preveč izraža, da rine, potem je njegova bolečina, njegov manko povezan s tem, da se ne počuti videnega, dovolj cenjenega, obravnavanega na primeren način. In to ni lahka naloga.
Da bi to razrešili, pozdravili, imamo vedno ob strani nekaj, nekoga, ki lahko to ravnovesje, harmonijo ponovno vzpostavi. In le ta je to, kar smo prej poimenovali naš občutek za življenje, naša višja narava, polje, ki nas obdaja, če seveda to želimo sprejeti kot nekaj, s čimer lahko komuniciramo in kar nas lahko spravi iz zagate.
Mnoge religije so to prepoznale, mnogi ljudje, ki so se podali raziskovat to, a pri povprečnem človeku, ki je usmerjen samo v naravo uma, je to mogoče le zgodbica za lahko noč ali pa le pobožne sanje, da bi to nekdo naredil namesto njega, z njim ali mu pomagal, da bi prišel tja, kjer je ravnovesje in harmonija.
A ko, komuniciramo s svojo višjo naravo, z višjimi aspekti razumevanja, kjer je v ospredju pozabljenje, namesto pomnjenja, s temu pravzaprav komuniciramo vsi, mi vsi. Težava je morda le v tem, da se tega ne zavedamo in na to ne gledamo kot na to, kot delo s samim sabo.
Vse namreč, kar izrazimo je neke vrste molitev, priprošnja našemu višjemu jazu, naši višji naravi, da se naj uskladi s tem, kar smo mi sami. A če prosimo skozi svoj izraz, da naj naša notranja poravna gre iz sebe, potem bo to tudi storila; in ustvarila neravnovesje, kar se bo izrazilo na zunanjem nivoju kot bolečina, jeza, bes, žalost, občutki zapuščenosti… In razlika med nami je samo to, kako dobro to počnemo.
S svojo višjo naravo smo komunicirali že tisočletja dolgo in ta modrost, sposobnost komunikacije s svojim lastnim jazom, se je prenašala, prenašala se je iz življenja v življenje. Naš občutek za življenje, za znajti se v določenih situacijah je rastel, se poglabljal in med tem, ko nas je življenje oskrbovalo s situacijami, ki nam najbolj ne ležijo, smo dobili tudi priložnost, da okrepimo tudi druga področja, ki so moteča za nas. In tako so posamezniki rastli in rastejo še sedaj. To je naraven proces evolucije.
Evolucija življenja namreč poteka na dveh nivojih, saj smo rojeni v dvojnost. Na enem namreč rastemo in se razvijamo v materialno smer, v drugem v duhovno. In če ta dva nista v ravnovesju, pride do rinjenja, do potrebe, da eden prevlada nad drugim in tudi naše življenje ni v ravnovesju.
Sem smo prišil, da bi bili v ravnovesju, da bi neglede na vse, vedno izbrali srednjo pot. Pot poravnave s samim sabo. In če tege ne zmoremo, imamo vedno ob sebi vodnike, duhovne in fizične, da nam pomagajo.
Mati nas bodri in nam pomaga, ko se nam kaj zalomi, po drugi strani imamo policijo, ki poskrbi, da ne gremo preko ravnovesja. Oba aspekta sta pomembna in če ne zmoremo lahko še vedno zaprosimo za pomoč.
Včasih se morda zdi, da je nemogoče pozabljati stvari, ki so nekoristne v naših življenjih ali jih več ne potrebujemo, saj včasih ne zmoremo sami preko ovir, potrebujemo druge, denar, materialna sredstva in teh ni. Vztrajno iščemo lepilo, kot jajce pri peki, da bi nas povezalo z nečim, kar je pripravljeno odpasti, pa le-tega ni, ali si vsaj mislimo, da ne moremo priti do tja, kjer se nam ponuja pot naprej.
Takrat je le potrebno zaupati in neglede na vse iti v smer, kjer se nam ponuja pozabljenje tiste nekoristne stvari, ki brli znotraj našega bitja že tisočletja dolgo in dovoliti, da življenje samo naredi, kar pač mora narediti, da bomo lahko izpustili in pozabili nepotrebne vzorce obnašanj, vedenj, razmišljanj, delovanj, vsega tistega, kar nas je vedno, dolga življenja in tisočletja napeljevalo, da smo sledili temi, zmoti, napaki in stvari se bodo poravnale same, ko bo to potrebno in ne skrbite preveč!
