Ljudje smo kvantni računalniki, v resnici. Ko čustvujemo, mislimo, čutimo v bistvu tega vedno ne čutimo od neposredne okolice. Včasih dobimo preblisk o nekom, ki se nahaja na stotne kilometov daleč, včasih pa le nekaj metrov in točno vemo, kaj se z njmi dogaja. Tudi s stanji je isto. Točno vemo, kjer se je kaj zgodilo. Prekognicija, prenos misli??
No, nič kaj takega, gre se namreč za kvantno prepletenost.In bolj je ta nekdo oddaljen, težje je vzdrževati povezavo. Mnogokrat celo nemogoče, saj je tudi vzpostaviti ni. Celo življenje nas namreč prepričujejo, da smo ločena entiteta in da je to kar čutimo samo naše.
Pa je res ali pa si spet samo predstavljamo, da je naše? Ker če si samo predstavljamo, da je naše, se gre v bistvu za prepletenost s samim sabo, namesto, da bi dovolili, da bi dejansko žačutili prepletenost z življenjem samim? Vem, včasih je zelo težko biti ujetnik telesa, ko pa veš, “veš!”, da obstaja nekaj več in da ti to veš. A ste že kda pomislili, da bi prenehali verjeti drugim in se osredotočili na svojo lastno, neodvisno povezavo s tem, o čem govorimo? No, če ne, je mogoče čas, da pomislite tudi na to...
