Zakaj je postavljanje ciljev tako pomembno? Da vidimo, če smo kjerkoli navezani na karkoli? In kako to ugovotimo? Na čisto enostaven način. Preprosto se vprašamo, če to kam nameravamo s cilji, zadovoljuje kakršno koli našo potrebo. In če jo? No, potem si poizkusimo zastaviti cilj, ki ne bo vključval zadovoljevanja te potrebe. In ne govorim o zunanjem cilju, temveč o tem kar se dogaja znotraj.
Naše telo namreč producira čustva, ki vznikajo iz potreb. A ne vse. Tista, ki ne vznikajo iz potreb, so naša pristna in naravna čustva, druga pa imajo svoj izvir v celičnem in čustvenem spominu. In kaj je narobe s tem? No, čisto nič, le to, da je življenju vseeno, kaj si mi želimo. Preprosto le gre tja kamor gre. In če se mi kljub temu upiramo in hočemo nekaj, kar nam življenje v tistem trenutku ne more dati, ker je namenjeno drugam, delami štalo sami sebi.
S svojimi čustvi in mislimi nameč hočemo izsitili, seveda skozi svoje delovanja, da nam naj življenje da to, kar hočemo. In velikokrat gremo celo tako daleč, da ne izbiramo sredstev za to, da bi dobili tisto, kar si želimo.
Čustva, ki so pripeta na naše cilje, so namreč mnogokrat tako intenzivna, da želijo kar skočiti iz nas, ne glede, če si naše misl to želijo ali ne. Z drugimi besedami posilijo naš miselni proces, da začne interpretirati tisto, kar želijo čustva, ki porinejo skozi naše celice in njihov spomin svojo esenco in pritisnejo na um. In zgodba se začne.
V življenju to poznamo kot igranje dram, a zgodba tukaj je še malo globlja. A ni drama že samo to, ko delodajalci želijo, da zaposleni, ustvarjajo dobiček, da delajo bolj marljivo, da se podrejajo ali karkoli drugega, kar sili katerokoli stran?
Vem, rekli boste cilji, cilji, cilji, cilji. A pri tem pozabljate, kdo je tisti, ki cilje postavlja. Vsekakor ne človek, temveč čustva, ki vrejo iz njega. In če je ta, ki vodi, zelo navezan na svoje cilje, bo naredil vse, da bo druge ‘prisilil’, da bodo ti cilji izvršeni.
Kako torej postavljati zdrave cilje, tako za druge kot zase? No, kar si je najprej dobro razčistiti, je to, da ko postavljamo cilje za druge, velikokrat izhajamo iz svojih osebnih želja. Ko to počnemo, v bistvu nemalokrat sami sebe prepričujemo, da je nekaj za nas prav ali ne prav. In če to počnemo, se je dobro zaustaviti in premisliti, ker če ne, nas bodo ti isti cilji, ki so bili postavljeni z namenom, da bi sebe ali druge porinili v katerokoli smer, stali našega psihičnega, čustvenega in mentalnega zdravja. Pa da o fizičnem sploh ne govorim.
Še enkrat. Zdrav cilj je tisti cilj, ki nima nobene navezanosti na nič. Ni postavljen ne zaradi uspeha, ne zaradi ljubezni, ne zaradi hiše. Je tisti dejavnik, ki bi nam naj omogočal iti po svoji poti in nam med tem omogočil, da bi se sami odločili, če želimo to, kar se nam v življenju dogaja oklasificirati kot uspeh, ljubezen ali hišo.
Vsakemu od nas namreč te besede pomenijo nekaj drugega in vsak od nas gleda na to malček drugače. Tisti, ki so čustveno bolj navezani, bo mogoče uspeh pomenil denar, drugim morda cedenje medu in mleka, tretjim spet, da pridejo domov ‘normalni’, četrtim spet, da jih nihče ni zmotil pri delu in da so lahko izvedli to, kar so hoteli...
Zelo dobro je paziti pri postavljanju ciljev, da ne poškodujemo drugih, kajti kolikor poškodujemo druge, toliko bomo poškodovali sebe. Če npr.ljudi porinemo v čustveno luknjo, kjer so primorani, da sledijo svojemu strahu, da ne bodo mogli preživeti, če ne bodo naredili to in to in to, potem tudi mi delamo to iz naše globoke potrebe, da mora biti to in to in to storjeno, ker drugače bomo mi tisti, ki bomo izgubili službo.
