Vsak človek je točno to kar je, skup celic, motorike, gibanja in razmišljanja. A razmišljanje od nekod pride. In četudi pride iz možganov, je to razmišljanje, s katerim ne mislijo le naši možgani, temveč je to razmišljanje našega celega telesa.
Ko namreč dobimo v glavo neko misel, ali se ne pokrene tudi naše telo? Včasih je to zavestno, včasih podzavestno, a v principu je oboje enako, ker večinokrat odreagiramo iz naučenih, vneprej pogojenih gibov ali reakcij.
Človek, ki hodi po svojem življenju, ki se sooča z raznimi izzivi, vzponi in padci, je zelo izpostavljen procesom razmišljanja, kajti le-ti so mnogokrat tisti, ki ga vodijo iz situacij, ki niso najbolj ugodne zanj. In tako je prav. A postavlja se vprašanje, če je vedno tako prav, kajti ta naša naučenost, da sledimo vnaprej pogojenim akcijam in delovanjem, nas tudi mnogokrat stane, stane nas življenja.
Akcije in delovanja, ki so nas v nekem trenutku podpirale, se kar na enkrat spremenijo v tiste, ki nas ne podpirajo več. In takrat človek pravzaprav ostane sam, čeprav so v njegovi okolici ljudje, ki mu želijo pomagati iz te zagate. A kljub vsemu je sam, kajti on sam mora najti pot iz zagate.
Je že res, da so nas celo življenje učili, da naj sledimo drugim, njihovim mislim, njihovim namenom, da je to dobro za nas in tisto, pa morda še tole. A kljub vsemu smo vedno imeli na izbiro. In v skladu z našo svobodno voljo smo oblikovali našo samostojno pot.
O samostojni poti govorim, ker je v bistvu vsaka pot, pa četudi jo človek opravi v družbi ali ne, v bistvu samostojna pot. Človek namreč vedno potuje sam s sabo. In to je ključno. Ne glede na to, če so njegove misli, njegove lastne, se še vedno nagiba v smer, kamor se želi sam. In če si tega ne želi sam, je pot še vedno njegova lastna, samostojna, saj nekaj v njegovem telesu odreagira, nekaj ga začne peljati v smer, kamor ga pač pelje.
Ne pozabite, nihče vam ne more začrtati vaše lastne poti, če si tega ne želite sami. In na potovanju, na katerem ste bili do sedaj, ko ste v prestopu v novo življensko obdobje, imate priložnost, da svojo pot ponovno začrtate sami, kot ste to že storili mnogokrat prej. In če je niste še nikoli črtali sami, ne pozabite, da ste ne glede na to, da so vašo pot izbirali vedno drugi, še vedno vi sami sprejeli odločitev, da greste po poti.
Ni vsak človek za vse, je staro reklo. In tudi res je. Generacije in generacije naših prednikov so se mojstrile v neki veščini. In nekateri so osvojili mojstrstvo, drugi spet ne in s svojo modrostjo, ki so jo pridobili na svoji poti, so nas podpirali, kolikor so nas lahko. Nekateri so nas zasovražili, da smo se nato začeli ukvarjati s tem, kar je nam ljubo, nekateri odrinili, drugi spet ljubili, tretji nam le kazali... A na koncu smo le prišli tja, da smo preživeli do sedaj. In ta pot ni bila vedno lahka.
Življenje je takšno, kakršno že pač je. Polno izzivov, polno vzponov, polno padcev. Polno pa tudi ravnih, monotonih pokrajin in poti, ki ne vodijo nikamor, no vsaj notranje ne. In če se samo zamislimo, kaj je bilo tisto, kar nas je vedno vodilo po življenju, je bila to neka notranja iskra, žar, ki se jo da opisati z neke vrste nemirom, stremljenjem, da bi nekaj naredili.
To je nekaj, kar je vrojeno v naša telesa, v našo bit. Imeli so jo naši predniki, imamo jo tudi mi, imajo jo tudi naši zanamci. Iskra življenja ji pravimo. In bolj ji sledimo, bolj se naše življenje začne razvijati v smer, kamor ji sledimo.
Kaj torej početi po preteku nekega življenjskega obdobja, ki je okronano, bodisi z rojstvom, smrtjo, nečim novim...? Moj predlog je, da počnete še vedno to, v čem ste dobri, da razvijate še naprej tisto, kar ste razvijali v preteklosti. In če ste v preteklosti razvijali nekaj, kar vam ne služi več ali česar več ne potrebujete, le-to zavržite in začnite znova.
Kako pa to storiti? No, dobro se je umiriti, pogledati v sebe in začutiti, kaj pa so tista čustva, ki mi povzročajo odpor do nečesa novega, kaj mi preprečuje, da bi pogledal na svet z novimi, otroškimi očmi, kaj je tisto, kar mi preprečuje okušati nova čustva v mojem življenju? Sicer pa se gre pravzaprav za to, okušanje novih čutev, nove svežine, a ne?
Dobro je ne pozabiti, da vse kar živimo, pravzaprav živimo znotraj sebe, znotraj naših teles, v naših čustvih, saj vse kar dožimivo, doživimo najprej v naših mislih in čustvih. Ko vidimo hišo, se nam prebudi v telesu neko čustvo, ki ga potem misel spravi v razumljivo obliko, ali pa otroka... Če se prebudi v našem telesu čustvo odpora, mu bo sledila misel, da je otrok nadležen ali karkoli drugega, če pa nas preplavi čustvo toplote, ljubezni, pa bomo o otroku imeli bolj mehke, ljubeče, ponižne misli.
Ves svet se torej prebuja znotraj našega telesa. Dobro je torej pogledati, kaj je tisto v naših življenjih kar se ne želi prebuditi in razlog zakaj ne, se soočiti s tem in začeti živeti svojo novo resnico, ki se prebuja iz našega bitja.
Človek, ki živi resnico iz svojega bitja, je drugačen, vesel, razigran ali kakršen koli že, vendar pa ne tak, kot od njega pričakujejo drugi, kajti naša lastna narava, esenca našega bitja ali iskra življenja, ki je znotraj nas, je tista, ki je prišla na ta svet izrazit sebe. In to ne na kakršenkoli način, temveč sebe, točno takšno kot je. Nismo namreč vsi za vse in nismo vsi enaki. In v svetu, ker obstaja mnogo prilagajanja, da bi dosegli skupen cilj, lahko kaj hitro zabredemo v smer, ki ni najboljša za nas same.
Novo življenjsko obdoje je idealna priložnost, da najdemo del sebe, ki je bil tako dolgo zanemarjan, da več niti sam ne ve, kaj sam je, kajšele, da bi kdo drug lehko vedel, kdo smo. No, če želimo iti globlje v svoje predstave kdo smo, če želimo odkriti kdo smo sami, brez vseh teh vsakodnevnih prigovarjanj, kaj moramo storiti in na kakšen način, je zelo dobro, da se soočimo s tem kar nam povzroča odpor, da bi postali nekaj drugega, da bi postali bolj zadovoljni, srečni, veseli, dejavni, da bi se spremenili..., je zelo dobro, da se vsedemo na nek miren prostor, kjer se počutimo udobno in zapremo oči.
Ko zapremo oči je vse kar je potrebno, to, da pozornost usmerimo navznoter, v svoje telo. Sprostimo svoje misli in umske dejavosti kolikor se le da in čakamo, čakamo 5 minut, 10 minut, kolikor je pač potrebno, da se popolnoma umirimo, tako v glavi kot v telesu.
Če nam čakanje povzroča nelagodnje, je zelo dobro, da se v notranjosti našega telesa, mentalno, ali z besedami vprašamo, kdo je ta, ki čuti nelagodje in dovolimo, da nam telo samo pove odgovor. Ne silimo se mentalno, umsko. Čakamo kolikor je pač potrebno. A ne čakamo le z mislimi na pašo, temveč smo pozorni, pozorni smo na to, kar vznika iz telesa.
Mogoče čustva, misli, karkoli. In ko se ujamemo, da smo v mislih, čustvih, se ponovno spomnimo, da ni naš namen razlgabljati o čemer koli, temveč svojo pozornost ponovno usmerimo na čakanje. Ob čakanju poizkušamo ne čakati, kaj se bo pojavilo v umu, v mislih, temveč le spustimo, le čakamo ob prazni glavi.
In ko boste prejeli neki odziv, ki je podoben občutku, da se gre za vas, se le na enak način kot prej, vprašajte, “kdo sem jaz?”. In čakajte, da se bo občutek nemira razblinil.
Morda čutite v svojih čustvih bes, otopelost, razdraženost ipd. Storite to za vsako od teh čustev ali karkoli se vam bo pojavljalo v telesu in na koncu bo ostal lep pristen občutek, da ste nekaj neotipljivega, nekaj, kar vam daje občutek živosti. Vztrajajte v tem stanju, kolikor želite in se povrnite v normalni življenjski ritem, ko vam bo pač pogodi.
Značinost mnogih ljudi je, da raje, kot da bi sledili sebi, da sledijo drugim, zato je čisto normalno, da na takšen ali drugačen način izgubijo občutek o svoji lastni naravi. Vendar pa kar je pomembno, je dejstvo, da ko se začnemo tega zavedati, da se povrnemo v svojo lastno naravo in preživimo v njej časa kolikor se le da, kajti podobno kot vse druge stvari v življenju, je tudi tukaj tako, da več se ukvarjamo s tistim, česar ne želimo, bolj postane to ljubo mislim in manj čustvom. In če smo preveč v mislih, nas vse to pelje v izgubljenost, otopelost, neaktivnost... (razen, če moramo nekaj početi zaradi preživetja, omejitev ipd.)
