Ljudje ustvarjamo iz vsega kar smo in nismo samo fizična bitja, kot to želijo prikazati nekateri. Smo tudi čustvena, intelektualna in duhovna. In kako ustvarjamo? Iz vsega kar smo…

Biti žrtev v dandanašnjem svet sploh ni tako težko, ko pa je svet nastrojen tako, da dobesedno ljubi žrtve, saj jih tudi ustvarja na vseh nivojih. Vsak od nas je odgovoren za svoja lastna čustva, vendar pa nam nihče ni povedal, da so čustva, ki jih čutimo, da prihajajo od zunaj, da so to čustva drugih in da nimajo nič za opraviti z nami dokler… Dokler se ne zapletemo v njih, jih poslušamo, jim sledimo.

Po e-mailu prihaja takšna in drugačna pošta, ki na takšen in drugačen način govori o stvareh. Nekatere so skrb zbujajoče, nekatere se gnusijo, nekatere so za nasmejati, nekatere so zafrkancija… Dobro je vedeti, da tudi tam ustvarjamo občutke iz katerih nastaja naš svet, dobro je ne pozabiti, da to kar boste sejali, to boste želi.

Vsak od nas je kreator svoje resničnosti, vsak je odgovoren za to kar se dogaja na svetu, kajti njegova resničnost je tudi resničnost vseh nas. V vsakem trenutku privlačimo k sebi tisto, kar  smo mi sami. Vse kar ustvarjamo je na primarni ravni najprej čustvo, čustvo je tisto iz katerega potem naprej nastajajo druge stvaritve, kajti čustvo je tisto, ki da zagon temu kar ustvarjamo v življenju.

Vsak od nas je zavesten in vsak sam se odloča, kaj bo čutil. S tem, ko bo to čutil, bo tudi treniral sebe, da bo vedel poustvarjati vibracijo, kot jo čuti. In če je to strah, bo ves čas privlačil v svojo zavest vibracijo strahu, ki jo bo tudi zaznaval v svojih čustvih, kot tudi svojem telesu. In podobno z vsemi ostalimi vibracijami oz. čustvi oz. občutki. Tako rekoč, ustvarjal bo svojo resničnost, a vprašanje, če takšno kot si jo želi v svoji zavesti in umu.

Ljudje bi si želeli čutiti sebe, vendar pod njihovimi pogoji. No, naj vas spomnim, da je to nemogoče, če želimo to storiti 100%. Ne smemo pozabiti, da smo vsi vse in da vsi čutimo vse in to le z enim razlogom. Da pomagamo drug drugemu ozavestiti, kaj smo sami, namreč.

Zgodba gre tako… Ker smo vsi vse in ker vsi čutimo vse, je tudi logično, da vse kar se zgodi nekomu, da tudi to zaznavamo vsi. Samo od nas je odvisno ali bomo to tudi v resnici priznali kot del nas, saj je tudi on del nas oz. je njegovo čutenje del našega čutenja, ali pa bomo vse skupaj potlačili in s tem naredili nekaj, čemur se pravi samo zanikanje. Prenehali bomo namreč čutiti del sebe, ki predstavlja onega drugega, a še vedno je to tudi del nas samih. Zapleteno, mar ne?

Ljudje zaradi potrebe po osredotočenosti  dostikrat počnemo v življenju to, kar nam ne bi bilo treba. Misli nas kar zapeljejo v situacije nejasne in nečiste presoje, ki potem vodijo do dejanj zaradi katerih nam pozneje ni vseeno. Naše odločitve, ki prihajajo iz takšnih misli pa ponesejo našo zaznavo in razumevanje onstran meja, ki smo si jih postavili za svoj svet. In prehod je dostikrat boleč, saj nam ne dovoli, da bi prešli nazaj tja od koder smo prišli. Kljub vsej bolečini pa smo se nekaj naučili in samo od tega kako močno se oklepamo preteklosti je odvisno kako hitro bomo spregledali to, kar je potrebno, da bomo lahko nadaljevali življenje na novi razvojni stopnji, modrejši in pametnejši.