V življenju smo ljudje zelo nepredvidljivi. Iščemo sebe, a se po navadi ne najdemo. Raziskujemo mnoge svetove, za katere mislimo, da nam bodo v življenju služili. Nekateri nam, drugi spet ne, a ko se zazremo nase, na svoje življenje, kaj lahko ugotovimo, da ni vse črnobelo.
Na naši poti smo mnogokrat srečali takšne in drugačne učitelje. Eni teh so bili starši, drugi vzgojitelji, tretji profesorji, a le malo krat se zavedamo, da smo pravzaprav učitelj drug drugemu, v naših vsakodnevnih situacijah in dogodkih, ki nas spremljajo.
Ljudje namreč nismo stroji, računalniki z vnaprej programiranim sistemon, ki se lahko tudi dograjuje. Ne, smo le-to, kar smo, brez vse potrebe, da se učimo karkoli, kar nam ne odgovarja. Kajti če se, učimo namreč tega, kar nam ne odgovarja, potem začnemo sami sebe, pa če že ne na zunaj, pa znotraj sebe, v svoji čustvih, siliti v nekaj, kar nam povzroča na kratki rok borbo, na dolgega pa vojno. In dobro vemo, da sta v obeh primerih obe strani, tako čustva, kot telo, oba poraženca po zaključku vojne.
Naša notranja vojna se začne v trenutku, ko sprejmemo za svoje notranje pravilo nekaj, kar na katerem koli nivoju ne resonira oz. ne soutripa s tem, kar si želi naše srce. In kaj si želi naše srce? No, za to ve vsak sam, a v splošnem je naše srce odprto za vse, kar nam pomaga, da se razvijemo tako na psihičnem kot na čustvenem nivoju.
A tu se ne gre za to, da fokusiramo svoje misli v nekaj, kjer nas zapira, utesnjuje, v nekaj, kar nam ne nudi svobode duha in ustvarjalnosti. Ne, gre se prav za nasprotno smer. Naša duša, naše bitje je tisto, ki se želi razvijati in rasti. In če naše življenje spremljajo dogodki in situacije, ki nam to onemogočajo, potem se naše telo obrne nasproti temu in se začne boriti s samim sabo.
Ko namreč nekaj v našem telesu ne deluje, kot bi moralo, se upiramo ne samo s telesom, temveč tudi z mislimi, čustvi; velja pa tudi obratno. Če namreč kdo napade naša čustva, se zgodi tudi sprememba v našem telesu, ki se zakrči, stisne, otopi ali kaj drugega.
Po dolgem času je torej pokazana in dokazana medsebojna povezava med našimi odzivi tako na psihološkem kot na fiziološkem sistemu, kar pa lahko s pridom izkoristimo za to, da se naučimo ravnati sami s sabo drugače. A ne po poti klasičnega učenja, z mislimi, umom, prepričevanjem, omejevanjem ali čim koli podobnim, ker bomo potem v naš sistem zaznavanja uvedli novo omejitev, nov pritisk, s katerim pa ne bomo storili čisto nič novega.
Vse kar bomo na tak način dosegli, je to, da bomo le nekaj zamenjali z nečim, kar je iste vrste, torej kot nekaj kar povzroča pritisk in omejitev.
Kako se torej lotiti te stvari, da ne bo ustvarjala umejitev, zakrčenosti in pristiskov? No, zadeva je čisto preprosta. Vse kar je potrebno, je le-to, da pogledamo na stvar iz enega nivoja, ki je višje od nivoja, kjer dojemamo čustva in misli.
In kako to storiti? No, vedenje o tem, obstaja že tisočletja dolgo. Težava je le v tem, da se je zahodna in civilizacija na splošno obrnila v smer obravnavanja nivoja čistev in misli in ga je tako rekoč posvojila za svojega. Vse namreč, vsaj večina tega, kar se odvija v naših življenjih, je namreč osredotočeno nanj. In kar je osredotočeno nanj, se mnogi niti ne zavedamo, da obstaja še karkoli drugega kot to, kar nas učijo.
Kjub temu, da je temu tako, pa nekateri s pridom izkoriščajo drugačne nivoje razmišljanja, nivoje namreč, kjer se ne ubadajo toliko s tem, kar je očitno, otipljivo, zaznavno v neposrednih čustvih in mislih in se podajajo na raziskovanje svoje notranjosti in tega kar izvira od tam. In ti, ki to počnejo, prej ali pozneje odkrijejo, da prav tam izvirajo vse misli in ideje, ki služijo bolj generalnemu pogledu na življenje.
Na nekem nivoju je ravno naš pogled na svet tisti, ki iz nas naredi, genialce, lenuhe, oderuhe, kriminalce ipd., vprašanje je le, kateri pogled izberemo.
