Delovanje, delovanje, delovanje... Edina izbira, da se nekaj spremeni.
Vsi na tem svetu živimo, vsak na svoj način. A če nam načini, ki ji izvajamo ali doživljamo ne korsitijo več ali jih več ne potrebuejmo in jih ne spremenimo, potem smo pač ujetnik samega sebe. A to ne kakor koli, temveč smo dobesedno vkoreninjeni v svoj način pogelda in delovanja ne tem svetu.
Vsak je to kar je, to je resnica, a če se ne spremenimo, ne moremo čakati drugačnega odziva od tistega, kar izvajamo. In naš način je pogojen, pa kakor koli na to pogledamo, z našim dojemanjem sveta in tega, kar se v odnosu do tega dojemanja, dogaja znotraj nas samih, saj ne odreagiramo toliko na to, kar se dogaja v svetu, temveč na to, kar se dogaja znotraj nas samih. Vedno se akcija začne znotraj nas samih.
Če vidimo v svetu krivico, se v telesu nekaj čuti kot krivica, ki zahteva delovanje telesa in uma, če vidimo smeh, isto, če žalost, isto... Vse je odvisno od odziva našega telesa na to, kar se zgodi zunaj. In tu se zgodba dvojnosti začne.
Če namreč čutimo in doživljamo svoje telo kot sebe, kot tisto, kar mi mislimo, da smo, je naša zavest bolj usmerjena v delovanje skozi fizično telo, kar z drugimi besedami pomeni skozi dejanja, čustva, občutke, ipd. In ko naša zavest zazna, da je svet kriv oz. odgovoren za ustvarjanje občutkov v našem telesu, torej, v našem telesu, v telesu, za katerega mislimo, da je naše, naša lastnina in na katerega smo navezani kot na sebe, se hočemo, zvestno ali podzavestno, na to dejanje kreacije v “našem” telesu odzvati.
Duh, duša pokrene vse potrebne mehanizme, da skozi telo steče tok molekul in signalov, ki pokrene mišice in gibanje, da se potem izrazi to, kar se le odseva kot to, kar se dogaja v svetu.
Nikoli se ne gre v bistvu za nas, temveč le za telo, v katerem prebivamo in to telo ni ne naše, ne vaše. Ni lastnina nikogar. Preprosto le je. In to kar je, je le nosilec, tulec, skozi katerega teče kolektivna in posamična zavest in vse to je odgovorno za to, kar se bo zgodilo.
Bolj je zavest naše duše ločena od zavesti osebnosti oz. z drugimi besedami, bolj smo priklenjeni v materialni pogled na svet in razmišljanje o njem, bolj bomo tudi ujetniki impulzov, ki tečejo skozi telo, v katerem se naša duša nahaja, hkrati pa tudi polzavestnih in zavestnih odzivov na njih. Takrat delujemo le več-manj skozi osebnost, ki je priklenjena v materialnost in se bolj ali manj odziva le na to, kar veli telo, misli, um, čistva...
Bolj pa, kot človek začne izkoriščati in dovoljevati duhovnim darovom, da pridejo na površje, kar lahko stori skozi razne duhovne prakse, bolj se človek začne zavedati, da ni le telo, vedno manj je priklenjen na čustva, misli, meso in vedno bolj svoboden je. In bolj se začne dogajati to, da v svojem telesu čuti vedno manj tega, kar ga priklepa na materialno delovanje in materialni svet.
Ko torej začne človek vedno bolj razvijati svoje duhovne darove, se začne njegova zavest obračati vedno bolj od materialnih težav in se začne vedno bolj obračati v duhovno polje, kjer lahko začne sooblikovati svoje življenje in svet po svobodni volji, ne le več kot odziv na to, kar se mu dogaja v telesu.
Zavest se začne obračati stran od materialnosti v duhovnost, duhovno polje takrat, ko začnemo razvijati svoje duhovne darove, ne več samo čustvenih, miselnih in fizičnih darov. Takrat se v zavesti nekaj zgodi, kar pokrene celoten proces. V človeku se začne rojevati Kristusova zavest, ki je prisotna vedno bolj, bolj kot so na površju duhovni darovi.
Ne gre se torej toliko za razvoj lastnih lastnosti, ki služijo nam osebno, temveč za razvoj svojih lastnosti, s katerimi lahko služimo vsem.
