Vir slike

Vsak od nas rad komunicira s sabo, saj nam to daje največ zadovoljstva, le, da se tega včasih ne zavedamo. Vedno namreč, ko odpremo usta, steče najprej to, kar želi biti povedano skozi nas, skozi naše telo. In niti ni važno, če je kanalizirano, ali ne. V vsakem primeru se to zgodi.

Naše telo je interpret, tisto skozi kar se izražajo nematerialne informacije, ki želijo biti prikazane v materialnem, 3D svetu. Vse namreč, kar e pojavi v njem, je bilo prej že nekje drugje. In kje je ta drugje? No, v nematerialnem svetu.

Fizika vedno bolj prihaja do spoznanja, da je bila prajuha kvantnega sveta odgovorna za vse in da smo neglede na vse vsi iz te prajuhe, torej iz kvantnega polja. Kvantno polje je dinamična, inteligentna tvorba, iz katere vse nastaja. Planeti, vesolje, ljudje, zrak ipd. in vse kar teče skozi to, kar je nastalo iz te prajuhe, je nekaj onstran te prajuhe.

Ljudje vedno bolj odkrivamo, da kamorkoli se obrnemo, da vedno lahko najdemo nekaj, kar je onstran naše zaznave tega. Sedaj smo začeli dojemati, da je onstran materije, prajuha, ki jo kreira in da je onstran materije, ki jo med drugim opazujemo s svojim notranjim očesom, tudi inteligentnost in inteligenca.

Vir slike

Predvidevate, da um pripada nematerialnemu in res je tako, a vendar pripada svetu objektov, svetu otipljivega, kajti vsi ga zaznavamo, tako ali drugače, vsi z njim ustvarjamo nove objekte. Lahko bi mu rekli most med materialnim in nematerialnim. Obnaša se prav tako kot vsa druga čutila, kot tisti, ki povzame nematerialno resnico in je preobrazi, a tokrat ne v nematerialno, temveč v materialno.

Na tem svetu delujemo skozi um, no vsaj večina ljudi, ker nam je lažje operirati z vidnim, otipljivim. V trenutku pa, ko se umu predstavi nekaj kot neotipljivo, pa kljub temu, da je tisto nekaj neznanega, začne iskati nekaj znanega.

Dobro je tako, saj nam pomaga pri razumevanju marsičesa. A pa je to edino kar je, ali pa se le s svojim nagibom k otipljivemu izogiba resnici, ki se nahaja za otipljivim?

Vir slike

Človek se je rodil s samo enim namenom, da bi prepoznal namreč. Ni važno kakšna je prepoznava, dokler le je, le-ta vodeno vodi do nečesa novega. Ukvarjati se s tem zakaj in kako, ni še nikoli peljalo do ničesar novega. Potrebna je akcija.

Človek vedno aktivno komunicira z Duhom, vedno, vprašanje pa je le, kakšen je nivo te komunikacije.

Ljudje na tem planetu razvijamo mnogo načinov komuniciranja z drugimi, kar je na nek način tudi komunikacija s sabo, saj smo mis tisti, ki ustvarimo zamisel, mi smo ti, ki jo ubesedimo in včasih tudi spravimo v fizični svet. A komunikacija z drugimi ustvarja tudi znotraj nas določen nivo napetosti, nepotrpežljivosti, sprenevedanja in tudi to smo mi.

Jezus je rekel, »Resnica vas bo osvobodila!« in res je, kajti ko je izgovorjena resnica, ne glde na to kakšne posledice pušča ali kaj sporoča, je odrešitev. Tistim, ki jim že prej ni bilo prav, da svobodo, da gredo stran, tistim ,ki je prav pa željo, da še bolj goreče iščejo sebe na podorčju, ki jim prinaša svobodo.
Vsaka svoboda je notranje spoznanje. In obratno, seveda, saj vsako notranje spoznanje vodi do svobode.

Vir slike

Talent se izraža skozi notranji ogenj, ne skozi to, kar znanstveniki pravijo, možgani, motorika, misli. In če gremo po poti notranjega ognja, ki je primarna substanca, ki poganja, vse kar se nahaja v telesu, bomo kaj hitro odkrili, da je še kako zelo bistven, ne samo za nas, temveč tudi za vse, kar se  dogaja okoli nas.

Notranji ogenj je žar duše, njena luč, ki če je zamegljena, ne more priti do popolnega nihaja. Vsak nihaj je namreč le toliko močan, kako jasna je ta notranja luč, ki štrli oz. se razvija oz. notranjega ognja. A kaj pravzaprav je notranji ogenj?

Notranji ogenj je luč kreacije, to je tisto edino, ki nam je skupno vsem, to gorenje namreč. Če notranjega ognja ni, potem smo mrtvi. Mrtvi smo intelektualno, mrtvi smo čustveno, mrtvi smo v izražanju, preprosto nas več ni.

Vir slike

Vsak človek bi moral priti nekam, da bi potem razumel. Ni vsaka pot za vsakega in vsak od nas hodi po drugi poti. Najtežje je, če si pot izbiramo po pregledu drugih ljudi in potem izberemo, a niso vse poti za nas. Če namreč izbiramo življenje po vzgledu drugih, ker je v to ujeta naša nižja narava, nam to namreč ne koristi nič kaj dosti. Vsak človek je to, kar je.

Da bi lahko začel hoditi po svoji poti, je dobro, da se zazre v sebe in v svojo resnično naravo, ne v kar nekaj, kar se mu podi po glavi. Ker če sledi mislim, čustvom, to sicer lahko je, lahko pa ne. In iz tega razloga včasih rabi celo življenje, da nekam pride.

Priti nekam je namen življenja, a to kam, tega nihče ne ve. Vsaj za nas ne. Smernice se sicer vidijo, v katero stran naj bi se človek nagibal, a tudi to ni čisto to. Vsak pri sebi najbolj ve, kam ga življenje nese, in če sledi temu, bi vsekakor prišel tja, prej ali pozneje.

Vir slike

Dihat, vsekakor. A ne samo z našimi pljuči in čutili, temveč tudi skozi našo duhovnost. Vsak vdih, ki ga naredimo, zavestno ali podzavestno je namreč povezan s tem, kar v življenju želimo.

Če želimo biti arhitekt, z vsakim vdihom namreč izražamo namen, da želimo biti arhitekt, če glasbenik, glasbenik. A stvari niso tako preproste, kot izgledajo na prvi pogled, ali pa so.

S tem namreč, ko vdihnemo, vdihnemo čistega Duha, tistega, ki se nahaja onstran konceptov, potencialov in s njim napolnimo sebe, svojo prisotnost. Vendar pa ne postanemo takoj Duh, temveč je Duh le tukaj, da nam pomaga osvetliti naše vrojene tendence, ki od nas želijo, da bi bili glasbenik oz. arhitekt in ki tega ne želijo.