Vsak od nas rad komunicira s sabo, saj nam to daje največ zadovoljstva, le, da se tega včasih ne zavedamo. Vedno namreč, ko odpremo usta, steče najprej to, kar želi biti povedano skozi nas, skozi naše telo. In niti ni važno, če je kanalizirano, ali ne. V vsakem primeru se to zgodi.
Naše telo je interpret, tisto skozi kar se izražajo nematerialne informacije, ki želijo biti prikazane v materialnem, 3D svetu. Vse namreč, kar e pojavi v njem, je bilo prej že nekje drugje. In kje je ta drugje? No, v nematerialnem svetu.
Fizika vedno bolj prihaja do spoznanja, da je bila prajuha kvantnega sveta odgovorna za vse in da smo neglede na vse vsi iz te prajuhe, torej iz kvantnega polja. Kvantno polje je dinamična, inteligentna tvorba, iz katere vse nastaja. Planeti, vesolje, ljudje, zrak ipd. in vse kar teče skozi to, kar je nastalo iz te prajuhe, je nekaj onstran te prajuhe.
Ljudje vedno bolj odkrivamo, da kamorkoli se obrnemo, da vedno lahko najdemo nekaj, kar je onstran naše zaznave tega. Sedaj smo začeli dojemati, da je onstran materije, prajuha, ki jo kreira in da je onstran materije, ki jo med drugim opazujemo s svojim notranjim očesom, tudi inteligentnost in inteligenca.
Vsak od nas ima notranje oko, ki mu pove, da se nečesa zaveda, torej svojo primarno izkušnjo zavedanja se. In to, da opazujemo vse koncepte, ki jih postavlja znanost, fizika, medicina, nam samo lahko pove to, da je vse to, kar se nahaja v materialnem svetu le nekaj, kar mi opazujemo, torej naše zavedanje, prvooseba izkušnja, od nekje drugje.
Kje je to drugje? Na to si mora odgovoriti vsak sam, saj obstajajo mnogi nivoji dojemanja tega, kar bi to lahko bilo. In če ti nekdo drug poizkuša povedati, ti bo najverjetneje podal svojo lastno izkušnjo, ki pa morda sploh ni povezana s tabo in tem, kako ti dojemaš svet.
Kako torej mi, ljudje, dojemamo svet? Vsekakor vsak od nas drugače, a to samo na nivoju, kjer ga opazujemo skozi svoje materialne čute in zaznave. Ko pa se podamo onstran materialnega, pa lahko začnemo zaznavati nekaj čisto novega. Odpre se nam čisto nov svet, s popolnoma novimi zaznavami.
Nematerialni svet še vedno morda krmilijo navezanosti, enako kot v materialnem, a višje plezamo v jasnost, ki nam jo ta nudi, bolj dobivamo občutek, da ničesar pravzaprav ne potrebujemo. Vse kar že imamo, smo vedno imeli in vedno bomo in to, kar doživljamo, kot sedanji trenutek, je le enkaj, za kar se je ali pa zapela naša individualna percepcija.
Človek, ki pleza nasproti svoji individualni jasnosti, na poti do tja sreča mnogo prikazni, pojav, napačnih zaznav, enako kot v materialnem svetu. A če se tja ne poda, ne bo mogel nikoli priti tja.
Pot do jasnosti potuje vsekakor od nezavednega človeka, do njegove prvoosebne izkušnje in piljenja le-te, kajti če je ne pilimo, ne moremo vedeti kako globoko naša prvoosebna izkušnja lahko gre.
Mnogi nas prepričujejo, da je to kar poznamo, vse kar je. In morda tudi je, za tiste, ki nas prepričujejo. A to se dogaja samo tako dolgo, dokler pravzaprav ne prepoznamo, bodisi po poti znanosti ali kakšnega drugega spoznanja, da je to, kar verjamemo, da je res, samo del zgodbe, onstran tega, pa je še mnogo več.
Zanimivo je, da se človeštvo bolj ubada s tem, kar je očitno, materialno in otipljivo, torej s tem, zunaj nas, kot pa s tem, kar je znotraj nas in kar nam je primarno. Ni namreč dvoma kaj je bilo prej, prvoosebna izkušnja ali materija. Materijo ves čas namreč opazujemo, pa ne samo z zunanjimi očmi. Zavdamo se je.
Kako torej lahko trdimo, da je materija prišla v prvoosebno izkušnjo šele, ko smo se zavedi sebe. Je to spet eno od neskončne vrste verovanj, ki definira človeštvo? Najbrž res, saj ne vemo. Tega preprosto ne vemo, pa četudi imamo prav, se moramo zavedati, da potem vsa znanja in trditve o evoluciji in mnogih drugih znanostih ne držijo, ker prihajajo iz te prvoosebne izkušnje in je pred materijo oz. njenim razvojem še nekaj drugega, kar vse skupaj pokrenja.
Materija, ki ima karakteristike, da se lahko prebudi v prvoosebno izkušnjo je vsekakor mamljiva trditev, ki iz nas oz. iz materije iz katere je narejeno naše telo, naredi nekaj več. Postanemo bolj pomembno in plemeniti, saj drugi niso. Je pa vsekakor zanimivo, da vedno več živali (opice, papagaji iz Nove Zelandije ipd.) kažejo znake prvoosebenjskih izkušenj, kot jih imamo mi ljudje.
Po tem vsem, kar nam kaže svet, se torej tudi materija in njena izkušnja razvija. In če materija ni inteligentna, če je le skupek neinteligentnih delcev, kot to trdi znanost, skupek spinov, ki ponazarjajo nekaj kar se predstavlja kot trdna snov, mora tudi onstran materije biti nekaj, kar ji pravi da se naj in kako se naj vrti, torej tudi neka prvoosebenjska izkušnja nekoga.
