Vir slike

Na svetu je mnogo resnic, vsak od nas ima svojo. A katera je prava? Z vidika resnice, ki samo je in ki je večno enaka, verjetno nobena od teh individualnih resnic, saj se v njih predstavlja mnogo individualnih tendenc, ki silijo ali rinejo, se izražajo kot nekaj, kar želi zablesteti. Pa je to možno?

Blesti se lahko samo tisto, kar je svetleče. Pa so naše individualne resnica blesteča. Vsekakor, do nekega nivoja. A ta nivo je določen s tem, vkolikor je to trdna resnica, ki se nikoli ne spreminja,

Ljudje imamo občutek za trdnost globoko vsajen v sebi in s tem ni čisto nič narobe. A težava je v tem iz katere perspektive gledamo nanj. Gledamo nanj iz vidika naše osebne, sebične perspektive, ali iz vidika višje perspektive, ki na dovoli prepoznati univerzalno resnico?

Vir slike

Pravo sporočilo pride skozi, če si povezan, ne naučen, ne natreniran. Pravo sporočilo je takšno kot je, brez vseh pretvar in olepšav. Mora imeti ne samo verbalno vsebino, kajti verbalna vsebina je prazna. V njej ni tistega ekstra. To vam lahko pove mnogo deklet, na katere so se s svojimi nučenimi besedami spravili fantje, ki so jim razlagali kako lepe so.

Vsak od nas ima znotraj sebe senzor, ki mu pove, iz katerega prostora govorica prihaja. In če je potvorjena, če je naučena ali je to zgodba, ki jo je napisal nekdo drug, je prazna. V njej ni tistega, tiste čudovite začimbe, ki ga naredi živega.

Vsekakor je živost nekaj, kar se čuti. In če so besede prazne, no, v njih te živosti ni. Živost je lahko samo v vodi, ki je v jezeru, ne v besedah, ki se potvarjajo, kajti potvorjene besede imajo čisto neko drugo sporočilo.

Tehnično so mogoče všečne, a v njih manjka občutka. In ko jih spregovori tisti, ki ni povezan, no, takrat, so besede še bolj prazne.

Vir slike

Kdo je torej ta, ki nam prebuja prvoosebenjsko izkušnjo in ali nam jo prebuja vse na enkrat ali pa vsakemu delcu materije posebej in to potem le ti pričarajo kot skupek prvoosebenjskih izkušenj oni potem nam, zavestnim, čutečim bitjem?

A ni res, da se materija razvija, postaja boljša? To nam vsekakor demonstrirajo živa bitja, ki se vedno bolj zavedajoča se, vedno bolj čutijo, vedno bolj se razvijajo, postajajo mehka.

Po teoriji znanosti, da se prvoosebenjska izkušnja razvije iz materije, bi to bilo logično. Vendar pa v tem primeru le-ta (prvoosebenjska izkušnja) ni več rezervirana samo na ljudi, temveč tudi na vse ostale.

Ravno danes sem bral (5.3.2020) da so odkrili pri papagajih iz Nove Zelandije novo lastnost, torej vrsto prvoosebenjske izkušnje, kot jo imajo ljudje, česar po njihovih trditvah prej še ni bilo zaznati. Torej se materija razvija v smeri prebuditve. A to še ni vse. Od kot pa prihaja oz. zaradi česar pa prihaja do te prvoosebenjske izkušnje oz. prebuditve?

Vir slike

Vsak od nas rad komunicira s sabo, saj nam to daje največ zadovoljstva, le, da se tega včasih ne zavedamo. Vedno namreč, ko odpremo usta, steče najprej to, kar želi biti povedano skozi nas, skozi naše telo. In niti ni važno, če je kanalizirano, ali ne. V vsakem primeru se to zgodi.

Naše telo je interpret, tisto skozi kar se izražajo nematerialne informacije, ki želijo biti prikazane v materialnem, 3D svetu. Vse namreč, kar e pojavi v njem, je bilo prej že nekje drugje. In kje je ta drugje? No, v nematerialnem svetu.

Fizika vedno bolj prihaja do spoznanja, da je bila prajuha kvantnega sveta odgovorna za vse in da smo neglede na vse vsi iz te prajuhe, torej iz kvantnega polja. Kvantno polje je dinamična, inteligentna tvorba, iz katere vse nastaja. Planeti, vesolje, ljudje, zrak ipd. in vse kar teče skozi to, kar je nastalo iz te prajuhe, je nekaj onstran te prajuhe.

Ljudje vedno bolj odkrivamo, da kamorkoli se obrnemo, da vedno lahko najdemo nekaj, kar je onstran naše zaznave tega. Sedaj smo začeli dojemati, da je onstran materije, prajuha, ki jo kreira in da je onstran materije, ki jo med drugim opazujemo s svojim notranjim očesom, tudi inteligentnost in inteligenca.

Vir slike

S tem, ko ustvarjamo komunikacijski prostor za sebe, ga pravzaprav tudi za druge in obratno seveda. Vsak od nas ga ima, in če ga ne ustvari, ga ne more uporabiti za izražanje tega, kar si želi. In s tem, da izrazi to, kar si želi, da prostor pravzaprav tudi drugemu, da izrazi svoj komunikacijski prostor.

Komunikacijski prostor je del prisotnosti, ki se izrazi kot nek prostor, ki ne omogoča samo, da se izrazimo tako, kot smo se hoteli, temveč tudi drugim omogoča, da se oni izrazijo, kot so oni hoteli. Ob tem pa vse preveč krat pozabljamo, da je to prostor srečevanje z drugo dušo, ne toliko s človekom in njegovimi mislimi.

Človek, ki se srečuje samo s svojimi mislimi, nameni, pretvezami, igricami z drugim človekom, ni v svojem komunikacijske prostoru. Je že res, da nekaj izraža, a to so le misli, ki so podprte z materialnimi stvarmi in tem, kar se v materialnem svetu dogaja. Komunikacijski prostor pa karakterizira nekaj povsem drugačnega.

Vir slike

Ljudje hodimo po zemlji, a vseprevečkrat pozabljamo, da tukaj nismo sami. Z nami so živali, ljudje, rastline in vsi se želimo izražati. Vsak od nas na svoj način. A če nam ni dovoljeno, da bi se izrazili, in govorim o prostoru, ki ga omogočamo drug drugemu, da bi se, potem se pač ne izrazimo. A prostor za izražanje je še kako pomemben.

Prostor za izražanje ni le prostor, ki nam omogoča, da odpremo usta. Ljudje se izražamo namreč, ko nam je dovoljeno in to govorim dobesedno.

Vsak govorec si mora pred tem ustvariti prisotnost, ki mu omogoča izraziti, to, kar pač želi izraziti. A stvari niso tako zelo jasne. Že dolgo časa v preteklosti smo pozabili komunicirati skozi energetski prostor.