Na svetu je mnogo resnic, vsak od nas ima svojo. A katera je prava? Z vidika resnice, ki samo je in ki je večno enaka, verjetno nobena od teh individualnih resnic, saj se v njih predstavlja mnogo individualnih tendenc, ki silijo ali rinejo, se izražajo kot nekaj, kar želi zablesteti. Pa je to možno?
Blesti se lahko samo tisto, kar je svetleče. Pa so naše individualne resnica blesteča. Vsekakor, do nekega nivoja. A ta nivo je določen s tem, vkolikor je to trdna resnica, ki se nikoli ne spreminja,
Ljudje imamo občutek za trdnost globoko vsajen v sebi in s tem ni čisto nič narobe. A težava je v tem iz katere perspektive gledamo nanj. Gledamo nanj iz vidika naše osebne, sebične perspektive, ali iz vidika višje perspektive, ki na dovoli prepoznati univerzalno resnico?
Vsekakor je vsaka resnica, resnica. A če pogledamo globlje, so te naše, individualne resnice vedno popacane z delčkom našega individualnega pogleda na svet. Ne glede namreč, če je resnica takšna kot je, preganjamo svoje verzije in za njih želimo, da bi bile tiste univerzalne.
Razlog je v tem, da se ne želimo spremeniti. Globoko v sebi namreč verjamemo, da nam pripada tisto, v kar verjamemo. V kaj pa verjamejo?
No, največkrat so ta naša verovanje pogojena z idejami, mislimi, zamislimi, čustvi, občutki ipd. in takrat se začne naše potovanje. To je tudi eden od razlogov zakaj tako dosti ljudi dela na sebi. Mnogo nas namreč v sebi čuti, da to, kar se nahaja v prej omenjenem, da je to ovira in da nas pelje stran od tega, kar je za nas resnica.
Univerzalna resnica, ki je vseprežemajoča, vseprisotna in vsemogočna je vedno enaka. Vsak čuti znotraj sebe svoj lasten aspekt tega, kar je resnica, a še vedno je ta takšna kot je in če začnemo vanjo vpletati minljive fenomene kot so čustva, misli, besede, verovanja, ideje, zamisli, ipd. postane ta trdna resnica, v katero vsi verjamejo in o kateri se sedaj tako na široko govori, precej bolj krhka.
Resnica, ki ni vseprežemajoča, vseprisotna in vsemogočna nikakor ni celotna resnica. Je le delček zgodbe, ki ga dojemajo naši možgani, naše telo, naša percepcija. Ne moremo namreč dojeti tistega, kar za nas ne obstaja.
Starodavna modrost, dosti tega je v hinduizmu in pri starodavnih rishijih, nas uči, kako lahko pridemo do tja, do te večje resnica, ki ni pogojena. Resnica je resnica, z avse enaka, ne za nekaj ljudi je, za druge pa ni. In to ne pomeni, da se je nekateri ne zavedajo, pomeni pa to, da se niso na pravi način povezali z njo.
V sebi jo čutijo, a jim je prioriteta nekaj drugega.
Te »druge« stvari prihajajo iz nižjih nivojev zavedanja, kjer kraljuje um. Um je namreč zelo pomembna pridobitev evolucije, ki omogoča razločevati in izbirati med tem, kar je resnično in kaj ni, a težava je, da ga dostikrat preplavijo sebične želje in vibracije, ki mu onemogočajo, da bi videl skozi njih.
Takrat je um pod vplivom nižjega astrala in vsega tega, kar se v njem nahaja. Bolj se od njega oddaljuje, bolj postane svetel, bolj vidi skozi iluzijo. Pa da ne bo pomote, dokler um ni v popolnosti vsidran, absorbiran v višji nivo dojemanja, še vedno tava in se ga da z lahkoto potegniti v nižje nivoje zavedanja, predvsem, če človek ne zaupa sebi in svojim občutkom.
Kako torej tja, da se odgozdiš od svoje resnice, ki je individualna? Eno pot vsekakor poznamo, da delček po delčke odstranjujemo manjše ali večje krpe iluzije, a težava pri tem je, da če ni prepoznano to, kar je onstran iluzije, se zna vrniti, mogoče še bolj burno, prav ta ista iluzija.
Druga pot pa je, pot ne samo čutenja, razpletanja in odpletanja, temveč to, da dodamo k prvi poti še Znanje, ki nam razkrije ono onstran tega, kar je omejitev.
Vsekakor se da tja priti samo z verovanjem, saj je verovanje v nekaj ključno. V končni fazi tudi verjamemo v besedo slano, ko okušamo sol ali pa v gravitacijo, ko pade jabolko. A to verovanje je površinsko.
Če želimo iti globlje si moramo razvijati verovanje v resnico. Kar pa je tukaj še zelo pomembno je sposobnost razločevanja, kaj je res in kaj ne, in seveda jasnost, ki nam sploh omogoči, da stvari sploh vidimo takšne kot so.
No pot do tega ni nujno, da se je samo razvoj verovanja, temveč se da do tega priti tudi po drugi poti. Ta druga pot se imenuje raziskovanje Sebe (Jaza) in odnosa Sebe do sveta. Na tem potovanju lahko v globini, na čisto objektiven način začutiš oz. sam sebi dokažeš, kaj je prav in kaj ne. Seveda pa obstajo še mnoga Hindujska, Indijska in Vedska učenja, ki ti to resnico razsvetlijo, če smo dovolj pozorni.
