Vsak človek bi moral priti nekam, da bi potem razumel. Ni vsaka pot za vsakega in vsak od nas hodi po drugi poti. Najtežje je, če si pot izbiramo po pregledu drugih ljudi in potem izberemo, a niso vse poti za nas. Če namreč izbiramo življenje po vzgledu drugih, ker je v to ujeta naša nižja narava, nam to namreč ne koristi nič kaj dosti. Vsak človek je to, kar je.
Da bi lahko začel hoditi po svoji poti, je dobro, da se zazre v sebe in v svojo resnično naravo, ne v kar nekaj, kar se mu podi po glavi. Ker če sledi mislim, čustvom, to sicer lahko je, lahko pa ne. In iz tega razloga včasih rabi celo življenje, da nekam pride.
Priti nekam je namen življenja, a to kam, tega nihče ne ve. Vsaj za nas ne. Smernice se sicer vidijo, v katero stran naj bi se človek nagibal, a tudi to ni čisto to. Vsak pri sebi najbolj ve, kam ga življenje nese, in če sledi temu, bi vsekakor prišel tja, prej ali pozneje.
Vsak od nas vidi namreč svojo lastno zgodbo, kar je nekaj, kar nas dela unikatne, kar iz nas dela posameznike s svojimi edinstvenimi lastnostmi. In če sledimo nekomu drugemu, ker nam je všeč, ga častimo ali malikujemo, bomo zelo verjetno zgrešili tisto smer, ki je pisana samo za nas.
Je že res, da bomo na ta način prišli nekam, kamor si želi en del nas. A največkrat ta del ni vse, kar si želimo. In težava po hoji po poti je ravno v tem, da rinemo, silimo, da hočemo na vse pretege priti tja, kje r sicer je nek del naše duše, a dostikrat to ni naš čisti namen.
Da bi človek prišel tja, kamor je namenjen, je potrebno, da sto procentno posluša sebe in impulze, ki prihajajo iz njegovega bitja, ne iz nižje osebnosti, ker če bo poslušal le-ta, kaj hitro lahko zabrede. In za zabredenost mu lahko odvzame del njega in to samo zato, ker je žele ostati v nekem kraju ali ulici.
Ko ljudje hodimo po življenju je zelo dobro, da gledamo, da opazujemo, tako znotraj sebe, kot zunaj, kajti ravno vse to nam govori, kaj je za nas in kaj ne. Nikoli ni dobro biti in ostati prestrašen, ker kot to Slovenci zelo dobro vemo, je strah votel, okrog ga pa nič ni. Le pogumno!
